Konstantno užaloščeni mož

Časi, ko sem se sekiral zaradi pretirano ohlapnih ali svobodnih adaptacij meni ljubih literarnih del, so zdavnaj minili. Človek odraste, se malo zresni in začne spoštovati legitimnost poetične licence. Robert Altman je, denimo, lahko srečen, da ni naletel na moj gnev leta 1987, ko sem prvič gledal Privatnega detektiva (The Long Goodbye), predelavo mojega najljubšega romana, Chandlerjeve bravure Nikoli več na svidenje. Nesprejemljivo, heretično, vrzite ga na grmado, so bile reakcije bojevitega najstnika, ki ni toleriral Altmanovega rokovanja s klasiko hard boiled fikcije. No pasaran!, sem tulil ob odhodu iz tedanje ljubljanske izpostave Jugoslovanske kinoteke, premlad in mlečnozob, da bi dojel naravo nespoštljivega in muhastega umetnika, čigar namen je dekonstruirati klasični tekst in ...