Krasno na tleh

Ni nepomembno, po čem hodimo, a ključno je, da nikogar ne pohodimo.

Objavljeno
18. julij 2019 06.00
Posodobljeno
18. julij 2019 09.42
Mar preseneča, da Portugalci imajo Nobelovega nagrajenca za literaturo, številni narodi pa ne bodo nikoli prepoznali svojega nobelovca? Foto: Rafael Marchante/Reuters
Po Lizboni je užitek stopati celo s pogledom, ponižno uprtim v tla, kajti v tlakovcih je polno večstoletne umetnosti, očitne ali nakazane. Mesto na robu celine ves čas poetično pripoveduje, še ulična tla so kot literatura: nekje so mojstri tlakovanja izrisali rožo, drugje preprosto ladjico, pa vitice, tudi živali, motivov je mnogo. Pravkar sem na Avenidi da Liberdade z desnim čevljem prekrila oči, nos in usta, stopila sem na preprost človeški obraz iz kamenčkov – in brž odskočila. Nikar hoditi po drugem, sploh ne, če je ta na tleh. Zato pa romati k drugemu, ki počiva v zemlji – vedno znova recimo k pisatelju Joséju Saramagu. Ko je leta 2010 umrl, so njegov pepel stresli v prst pred lizbonsko Casa dos Bicos lučaj od reke Tejo in posadili oljko, ki so jo prenesli iz pisateljeve rojstne vasi Azinhaga.

Mar preseneča, da Portugalci imajo Nobelovega nagrajenca za literaturo, številni narodi pa ne bodo nikoli prepoznali svojega nobelovca? … Saramago je verjel v odgovornost, trud in trdo delo ter govoril, da je pisati kot izdelati stol: »trdno mora stati na tleh in tudi lep naj bo«. Rekel je še, kako je »naša naloga, da postanemo bolj človeški«, manj ozki in ozkosrčni. Sploh pisatelj ali pisateljica mora pokazati ljudem, česar ne vidijo, razložiti, česar ne razumejo, čeprav morda čutijo. Ko literat oziroma literatka govori o žlahtnosti nekdanjega ali oddaljenega – ah, ta večni saudade –, ne stopi na nikogar, ne tlači. Njegova podarjena etika je individualna in kolektivna, besedna in dejanska: prizemljena je.

Ko je letalo s Saramagovimi posmrtnimi ostanki vzletelo z Lanzaroteja, kjer je živel z ljubljeno Pilar, so otočani na ulici brali odlomke iz njegovih knjig, in podobno v zvenu njegovih besed so ga pričakali na Portugalskem. Ljudje iskrenega duha se tako privzdignjeno poklanjajo zares velikim: globoko se sklonijo do tal.

Nikjer ni vse samo lepo, a prenekatera portugalska tla so krasna …