Kreativno: Zapremo in ključ stran vržemo

Prijatelj Mirko poleti pije čudno kavo. Naroči kavo z mlekom, nalito v steklen kozarec, poln ledu. Neka barcelonska navada, pravi. V bifejih, kjer mu nasproti stoji človek, se hitro zmenita. Tam, kjer imajo nekakšen nobel nov aparat, namenjen učinkovitejšemu naročanju pijače − aparat naročilo nemudoma sporoči za šank, pa pogosto pride do šuma v komunikaciji, saj aparat nima gumba za prelivanje kave v kozarec z ledom. Včasih se za aparat ne zmenijo in prinesejo kavo z ledom, spet drugje Mirku predlagajo kokakolo. Ni čisto kava, ima pa led, pa še svoj gumb na aparatu.

Mirko dobro ve, kaj hoče, vsak natakar bi ga razumel, vendar če je komunikacija med gostom in natakarjem zožena na raven aparata, ta komunikacijo pogosto okrni tako močno, da je na koncu nemogoče naročiti preprosto kavo z ledom.

Redko, pa vendarle, se to zgodi tudi pri preveč rigoroznem izvajanju pravilnikov, zakonov in uredb, ki nikoli ne morejo zajeti vseh mogočih življenjskih situacij, zato je v določenih primerih, sicer redkih, z doslednim izvajanjem nekega pravilnika bolje biti previden. Lahko povzroči več škode kot pa koristi. In prav najbolj ustvarjalne prakse, pobude in prostori pogosto naletijo na pravila, sicer oblikovana za smiselno regulacijo nekih drugih primerov.

Kar nekaj prostorov se zadnje čase srečuje z obiski predstavnikov policije in davkarije, ki z doslednim izvajanjem nalog omejujejo njihovo delovanje. Pregovorno pogosti so obiski na Metelkovi, recimo, vendar res ne gre le za Metelkovo, mogoče sploh ne gre spet za Metelkovo, ampak za množico prostorov, kjer se razvijajo ustvarjalnost in nove oblike sodelovanja. Pogosto se v teh prostorih razvijajo novi trendi, nove prakse, nove ustvarjalne skupnosti, predvsem pa imajo v teh prostorih prebivalci mesta možnost razvijati svojo lastno ustvarjalnost. In za to pravzaprav gre pri konceptu ustvarjalnega mesta − za omogočanje razvoja ustvarjalnosti. In največji vir ustvarjalnosti je skrit v prebivalcih mesta, kot pravi Charles Landry. Raznovrstni inšpekcijski nadzori življenje teh prostorov prizadenejo. Nekateri to preživijo, drugi ne.

Nerodno je, ker ustvarjalnosti ne moremo načrtovati. Največ, kar lahko storimo, je, da ji omogočimo pogoje, v katerih se razvija, oziroma da jo mestoma spodbujamo. In če neko ustvarjalno pobudo ali pa prostor ustavimo, recimo z doslednim izvajanjem sicer zelo relevantne določbe, bomo mogoče neko novo tako pobudo še lep čas čakali.

V zadnjih letih mnogo mest, regij, držav in EU-dokumentov spodbuja ustvarjalnost. Predvsem zaradi njenega inovacijskega potenciala. Tako kot temeljna znanost, v kateri raziskave ne sledijo cilju uporabnosti, ampak pridobivanju novih dognanj, ter aplikativna znanost, ki je uporabna na ravni vsakdanjega življenja, ne moreta druga brez druge, tudi ustvarjalnost, katere namen je družbena ali ekonomska inovacija, ne more brez ustvarjalnega okolja. Le-to pa, ravno zaradi svojih ustvarjalnih značilnosti, včasih ne gre čez aparat, s katerim sem začel.

Natakarju je sicer lažje, pač vzame kozarec z ledom in vanj natoči tisto kavo. Sistemu je nekoliko težje, včasih je treba oblikovati neke nove načine regulacije ali pa deregulacije takih praks, včasih moramo načine, kako dopustiti ustvarjalne prakse in prostore, še razviti. To vzame svoj čas − gre za proces, ki ni preprost, ampak pazimo, da ustvarjalnost vmes ne ugasne. Tako kot gre Mirko lahko v sosednji bar, kjer natakar postreže kavo z ledom. Čeprav aparat piska in mu bo to pri inventuri povzročalo probleme, tako lahko tudi ustvarjalnost spoka kufre ter se odseli v drug bife. Ali državo.