Kriza=stanje: Etnocentrizem, enoumje, rasizem

»Uh, šele zdaj vem, kako depresivna sem bila ves čas. Kako depresivni in potlačeni in prestrašeni so bili vsi okoli mene. Živeli smo v krču stalne grožnje in obupa. Dopovedovali so nam in dopovedovali smo samim sebi, da ni izhoda. Da smo si tragedijo morda celo zaslužili; da mora biti kazen vzgojna. Ni bilo dovolj, da so nas poniževali od zunaj. Stisnili so nas ob zid in začeli smo poniževati tudi sami sebe. Nehali smo protestirati. Odšli smo z ulic. Jezo, bes in nakopičene travme smo obrnili navznoter. Sprejeli smo vlogo žrtve. Priznali smo poraz, no, skoraj smo priznali poraz. Zdaj smo odšli na volitve iz strahu in vsej tej propagandi pokazali iztegnjen sredinec,« mi je minuli teden v Atenah dejala grška novinarska prijateljica C., ki je v šestih letih krize in sistematiziranega razpada države in družbe šla čez vsa mogoča osebnostna stanja in kljub visoki, celo protestantski delovni etiki − skoraj − obupala. Skoraj!

Teden dni po tem, ko je Siriza v brk vsem birokratom, dežurnim sestankovalcem, vsesplošnim »foteljaškim« kritikom in diktaturi enoumja sestavila vlado in nemudoma začela trdo delati, je prijateljici odleglo. Po dolgih letih diha s polnimi pljuči. Podobno sproščeno in osvobojeno se počuti velika večina mojih grških prijateljev in znancev, ki so zadnjih nekaj let preživeli v hudem boju za ohranitev osebnega dostojanstva in vsaj približno dostojnega življenja. Prijateljev in znancev, ki jih je medijsko enoumje in širjenje tako rekoč rasističnih stereotipov o lenih in podkupljivih Grkih − le kdo lahko nastavi še drugo lice in hkrati vrže kamen?!? − globoko poniževalo in bolelo, zdaj pa so se odločili temu narediti konec in začeti popolnoma na novo graditi svojo državo, ki so jo stare politične in ekonomske elite, ki so ves čas tesno − popolna simbioza − sodelovale z evropskimi in mednarodnimi finančnimi institucijami, uničile.

Državo, kjer skoraj tretjina osnovnošolskih otrok v šolo hodi lačnih. Državo, kjer se je gospodarstvo med krizo skrčilo za dobro četrtino − tako, kot se skrči le v vojni. Državo, kjer je 60 odstotkov mladih brezposelnih. Državo, kjer neonacisti nekaznovano ubijajo priseljence, največje žrtve krize. Državo, kjer je razpadel sistem javnega zdravstva in ljudje umirajo na ulicah. Državo, ki je skoraj izgubila svoj srednji razred. Državo, kjer se je v zadnjih šestih letih razgrajevalo delavske in človekove pravice in kjer je policijsko nasilje postalo skoraj popolnoma samoumevno. Državo z naraščajočim številom samomorov in psihičnih motenj; državo v stanju stalnega sindroma (post)travmatskega stresa. Ranjeno državo in družbo. Državo in družbo, ki ju želi Siriza spremeniti in je za to dobila jasen in močan mandat grških volivk in volivcev!

Medtem tako rekoč ves čas beremo in poslušamo o tem, da nam Grki zdaj ne bodo vrnili denarja. Nam. Oni. Kot da smo mi nemške in francoske banke, ki so kot najbolj prefrigani preprodajalci še zdaleč ne le v Grčiji s poceni denarjem povzročali vodeno in čedalje večjo odvisnost, ki vedno vodi v pogubo; v pogubo, ki je Grčiji vzela suverenost, dostojanstvo in ponos. Banke in finančne organizacije bodo svoj denar tako ali tako dobile nazaj − nekatere so ga že. Če ne drugače z izjemno nizko ceno dela in neskončno bogatim človeškim kapitalom, ki je v zadnjih letih tako množično bežal iz ekonomsko in družbeno opustošene Grčije. In tudi Španije in Portugalske in vedno bolj tudi iz − »etnocentrični moment« − Slovenije. Ves čas tudi beremo in poslušamo, da so Grki glasovali za lenobo in celo komunizem − vsem tem piscem in govorcem svetujem le polurni obisk grške javne bolnišnice, jušne kuhinje, socialne klinike ali kake ne najbolj osvetljene atenske četrti. In kak pogovor z živimi, čeprav komaj živimi ljudmi. Njimi.

Kje so vsaj ostanki humanizma? Kaj za vraga je že občutek »za bolečino drugega«? Kam je izginil (pre)ostanek družbene kritike in refleksije? Kje so − razen redkih izjem − novinarski prispevki, ki temeljijo na neposredni izkušnji, ducatih virov in stalnemu stiku z (predvsem) navadnimi ljudmi, oblastmi, opozicijo, intelektualci, novinarji, civilnodružbenimi gibanji?

Kdo smo? Kaj smo?