Kulturni imperializem 2.0

Kulturna hegemonija ni abstrakten pojem, temveč zelo konkretno vprašanje, kdo odloča, kaj v Evropi šteje kot vrhunska umetnost in kdo sme stopiti na največje odre. V zadnjih dneh to še posebej razgaljajo primeri s filmskih festivalov in oskarjev, kjer francoski model financiranja in lobiranja ne določa le pravil igre, temveč v veliki meri tudi razplete.

Kolumna Simona Popka na primeru francoske frankofonije, beninskega vračanja umetnin in iranskih filmov pod nemško in francosko zastavo natančno pokaže, kako kulturni imperializem 2.0 oblikuje karierne poti, nagrade in kanone, hkrati pa odpira vprašanje, kaj to pomeni za manjše kinematografije in evropsko kulturno ravnotežje. Bralec bo izvedel, zakaj brez »svojega Francoza« pogosto ni resnega mednarodnega dosega – in ali je mogoče igro igrati drugače, ne da bi vnaprej pristal na vlogo večno hvaležnega perifernega zaveznika.