Kurz in naši levi
Nikoli si ne bi bil mislil, da je lahko Kurz naprednejši od Mesca ali Tašnerja Vatovca.
Odpri galerijo
Nazadnjaški Avstrijci imajo zelene in Bosanko v vladi, imajo golf igrišča, na stotine vetrnic v bližini Dunaja in zapravljajo milijarde za železniške tire. Foto Leonhard Foeger Reuters
Vedno znova sem vzhičen, ko v medijih preberem, da se bo denimo v »naslednjem letu« spet pojavila ekonomska ali pa finančna kriza, ko napovejo, da bo Šarčeva vlada padla »jeseni 2020«, ali da bo pokojninski sistem pregorel »spomladi leta 2033« ... Kovači teh novic dajejo videz, da imajo direktne ali vsaj indirektne zveze do katerega od božanstev.
Nekateri komaj čakajo na novo krizo. Centralne banke znižujejo obresti do nezavesti in v minus, posledično ni težko razumeti, zakaj denar iz bank beži na borze, v gospodarsko loterijo ... Delnice na ameriških borzah so lani zrasle od 32 do 40 odstotkov (v evrih, seveda), zlato se je podražilo za 18 odstotkov, celo slovenski borzni indeks SBI Top je poskočil za polnih 15 odstotkov (kljub padcu luških delnic). Krka je zrasla skoraj za 30 odstotkov, KD Group za 70 ... A še po vsakem sušnem poletju nas doleti jesenska povodenj. Zato niti ni treba biti Baba Vanga za razodetje, da ima takšna eksotična rast delnic omejen rok trajanja. Če povodenj ne pride, pa lahko kje sprožimo kakšno vojnico, državni udar, zamenjamo vlado, zakurimo kontinent, skregamo Kitajce in Ruse, Hrvate in Slovence, Britance in Francoze ... Čez leto ali dve bodo spet vsi kleli borzne hiše in skrivali zlatnike pod žimnicami. Temu se reče polit-ekonomski inženiring, ki krade revnim in daje bogatim.
Nekoč majhna zavarovalnica Adriatic Koper je postala največja v Evropi. Potem ko so jo kupili Generali iz Trsta, je vendarle prilezla na evropski vrh. Morala slovenske zgodbe o uspehu je: prodati se je treba!
Politična ekonomija samostojne Slovenije temelji na prodaji in razprodaji, politiki pa bi nas radi prepričali, da so oni najboljši. Kot poslanec leta iz Desusa na P (za katerega prej niti slišali nismo), ki trdi, da je najkakovostnejši poslanec in da brez njega slovenski svet propade. Da bi pa v tej državi naši predstavniki ljudstva s svojimi volivci vred (dovolj je bilo izgovorov, da so volivci dobri in da se samo izvoljenci prelevijo v butce, ljudstvo je treba zamenjati, se je nekje posvetilo Josipu Visarijonoviču Džugašviliju) malce osvežili politično kri, tega pa ne kupijo radi.
Majhno tolažbo (da nismo osamljeni in tako »ubrisani«, ker si upamo pripeljati Korošico, pomislite – zamejko, v slovensko vlado!) prinaša novica, da celo konservativni Sebastian Kurz pri sosedih ni pomišljal in je v svojo vlado sprejel rojeno Bosanko in, joj prejoj, migrantko, dr. praktikantko haaškega tribunala, Almo Zadić iz Tuzle, za pravosodno ministrico. Ma kaj je to možno? To si upajo (menda »zadrti«) Avstrijci, čeprav vemo, kako se je leta 1914 končal obisk njihovega prestolonaslednika v Sarajevu. Nikoli si ne bi bil mislil, da je lahko Kurz naprednejši od Mesca ali Tašnerja Vatovca, ki sta se Angelike Mlinar branila kot hudič križa. Kot si nikoli prej ne bi bil mislil, da bo Matej Tašner Vatovec v TV referendumski kampanji sedel v družbi z Andrejem Šiškom, Vilijem Kovačičem, Angelco Likovič in preostalo lepo protidrugotirno družbo. O tem, kako zdaj desni podalpski zavezniki z ljubljanskega močvirja gledajo Kurza, pa nimam pojma.
In če kdo še vedno misli, da ni zarote proti drugemu tiru, naj si ogleda nedavno (časovno neverjetno usklajeno z raznimi Viliji in DKOM-počasnostjo) burno razpravo občinskih svetnikov iz Doline pri Trstu, kjer so spet načeli že zdavnaj odpravljeno dilemo okoljskih vplivov drugega tira, ki bo na pičlih 170 metrih dolžine, zaprt v varovalni plašč, prečkal dolino Glinščice. Ampak hkrati nič ne slišimo, kaj Dólenci pravijo na vse vlake, ki vozijo iz tržaškega pristanišča ne tako daleč od njih skozi mesto, na 45 milijonov ton nafte letno (največji naftovod v srednji Evropi), zaradi katere imajo na svojem dvorišču več hektarjev veliko polje s 36 mega rezervoarji goriva, iz katerih ves čas po malem uhajajo zelo kancerogeni aldehidi. Ne rečejo nič na bližnjo okolju kriminalno železarno in umazanijo iz cementarne ter sežigalnice odpadkov, vse zaslužne za najbolj uničen zaliv na Jadranu pri Žavljah (iz iste občine) ... Če bi zgradili deset mostov čez Glinščico, ne bi bilo to niti približno primerljivo s tistim, kar imajo sami v izteku iste nesrečne doline že sto let. Res ne vem, kje bodo našli metlo in kdaj, da bodo dovolj dobro pometli pred svojim pragom!
Nekateri komaj čakajo na novo krizo. Centralne banke znižujejo obresti do nezavesti in v minus, posledično ni težko razumeti, zakaj denar iz bank beži na borze, v gospodarsko loterijo ... Delnice na ameriških borzah so lani zrasle od 32 do 40 odstotkov (v evrih, seveda), zlato se je podražilo za 18 odstotkov, celo slovenski borzni indeks SBI Top je poskočil za polnih 15 odstotkov (kljub padcu luških delnic). Krka je zrasla skoraj za 30 odstotkov, KD Group za 70 ... A še po vsakem sušnem poletju nas doleti jesenska povodenj. Zato niti ni treba biti Baba Vanga za razodetje, da ima takšna eksotična rast delnic omejen rok trajanja. Če povodenj ne pride, pa lahko kje sprožimo kakšno vojnico, državni udar, zamenjamo vlado, zakurimo kontinent, skregamo Kitajce in Ruse, Hrvate in Slovence, Britance in Francoze ... Čez leto ali dve bodo spet vsi kleli borzne hiše in skrivali zlatnike pod žimnicami. Temu se reče polit-ekonomski inženiring, ki krade revnim in daje bogatim.
Nekoč majhna zavarovalnica Adriatic Koper je postala največja v Evropi. Potem ko so jo kupili Generali iz Trsta, je vendarle prilezla na evropski vrh. Morala slovenske zgodbe o uspehu je: prodati se je treba!
Politična ekonomija samostojne Slovenije temelji na prodaji in razprodaji, politiki pa bi nas radi prepričali, da so oni najboljši. Kot poslanec leta iz Desusa na P (za katerega prej niti slišali nismo), ki trdi, da je najkakovostnejši poslanec in da brez njega slovenski svet propade. Da bi pa v tej državi naši predstavniki ljudstva s svojimi volivci vred (dovolj je bilo izgovorov, da so volivci dobri in da se samo izvoljenci prelevijo v butce, ljudstvo je treba zamenjati, se je nekje posvetilo Josipu Visarijonoviču Džugašviliju) malce osvežili politično kri, tega pa ne kupijo radi.
Majhno tolažbo (da nismo osamljeni in tako »ubrisani«, ker si upamo pripeljati Korošico, pomislite – zamejko, v slovensko vlado!) prinaša novica, da celo konservativni Sebastian Kurz pri sosedih ni pomišljal in je v svojo vlado sprejel rojeno Bosanko in, joj prejoj, migrantko, dr. praktikantko haaškega tribunala, Almo Zadić iz Tuzle, za pravosodno ministrico. Ma kaj je to možno? To si upajo (menda »zadrti«) Avstrijci, čeprav vemo, kako se je leta 1914 končal obisk njihovega prestolonaslednika v Sarajevu. Nikoli si ne bi bil mislil, da je lahko Kurz naprednejši od Mesca ali Tašnerja Vatovca, ki sta se Angelike Mlinar branila kot hudič križa. Kot si nikoli prej ne bi bil mislil, da bo Matej Tašner Vatovec v TV referendumski kampanji sedel v družbi z Andrejem Šiškom, Vilijem Kovačičem, Angelco Likovič in preostalo lepo protidrugotirno družbo. O tem, kako zdaj desni podalpski zavezniki z ljubljanskega močvirja gledajo Kurza, pa nimam pojma.
In če kdo še vedno misli, da ni zarote proti drugemu tiru, naj si ogleda nedavno (časovno neverjetno usklajeno z raznimi Viliji in DKOM-počasnostjo) burno razpravo občinskih svetnikov iz Doline pri Trstu, kjer so spet načeli že zdavnaj odpravljeno dilemo okoljskih vplivov drugega tira, ki bo na pičlih 170 metrih dolžine, zaprt v varovalni plašč, prečkal dolino Glinščice. Ampak hkrati nič ne slišimo, kaj Dólenci pravijo na vse vlake, ki vozijo iz tržaškega pristanišča ne tako daleč od njih skozi mesto, na 45 milijonov ton nafte letno (največji naftovod v srednji Evropi), zaradi katere imajo na svojem dvorišču več hektarjev veliko polje s 36 mega rezervoarji goriva, iz katerih ves čas po malem uhajajo zelo kancerogeni aldehidi. Ne rečejo nič na bližnjo okolju kriminalno železarno in umazanijo iz cementarne ter sežigalnice odpadkov, vse zaslužne za najbolj uničen zaliv na Jadranu pri Žavljah (iz iste občine) ... Če bi zgradili deset mostov čez Glinščico, ne bi bilo to niti približno primerljivo s tistim, kar imajo sami v izteku iste nesrečne doline že sto let. Res ne vem, kje bodo našli metlo in kdaj, da bodo dovolj dobro pometli pred svojim pragom!
