Kuža laja, tekač prdi
»Ko postane težko, izgine vse, kar je človeškega: samospoštovanje, odločnost, trema, samopomilovanje, strah ... še celo sram.«
Odpri galerijo
Ljubljanski maraton. FOTO: Roman Šipić/Delo
Pes je lajal brez prestanka na reko tekačev. Srečal sem ga tam nekje okoli 13. kilometra. Ravno tam, kjer mi je bilo najtežje. Ker mi možgani niso delovali kot običajno, sem nekako začutil njegovo tesnobo. Najbrž se mu je ob masovnem eksodosu njegovih najboljši prijateljev ljudi zazdelo, da bo konec sveta. Lastnik, ki je bil pri miru, ga ni mogel potolažiti.
Veliko gledalcev ob progi tekačem ponuja dlan. Daj petko, rečejo. Večinoma so mlajši od 10 let, kakšen je tudi odrasel. Seveda je ne moreš udariti vsem, ker jih je preveč. Kakšnemu je tudi nočeš, ker imaš ravno krizo in si jezen na ves svet. Včasih jo udariš ravno pravemu in zraven ujameš še njegov pogled, ki te vzpodbuja. Naslednja minuta je nepričakovano lahka: doping z dlani.
Napovedovali so biblične nalive. A je večino časa zdržalo. Ulilo se je tam nekje okoli desetega kilometra. Ravno kjer mi je bilo najtežje. Koliko vode lahko vpije tekaška majica? In supergi? V pol minute se mi je zazdelo, da s sabo premikam nekaj kilogramov več. S kotičkom očesa sem opazil reševalno vozilo. Kaj če nenadoma spoznam, da ne morem več. Če se ustavim, se bom takole premočen podhladil, podhlajeni ljudje pa menda zelo hitro zaspijo in potem umrejo. Me bo kdo pobral. Kaj če se ustavimo vsi naenkrat. Kako nas bodo pobrali vse podhlajene? Potem je nehalo deževati.
Tekač ob meni je nenavadno piskajoče dihal. Prehiteval sem ga, imel je krizo. Tik preden sem ga obšel, se mi je useknil pred stopalo. Nekaj sekund kasneje, ko sem ga še poslušal, je glasno rignil. Aha, na postaji je preveč popil ali pojedel. Predstavljal sem si, da bo malo kasneje brez sramu žalostno prdel tistemu nesrečniku, ki bo takrat pač za njim. Ko postane težko, izgine vse, kar je človeškega: samospoštovanje, odločnost, trema, samopomilovanje, strah ... še celo sram. Sledi vdano premikanje stopal proti nekakšni fantomski nepomembni črti, ki ji rečemo cilj. Razlogi se izmuznejo logični razlagi. Takrat se teče, ker smo pač tam. Razčlovečeni, a na poti k nadgrajeni človečnosti. Napor nas povzdigne, a nas mora najprej zabrisati z glavo naprej v blato.
Prvi kilometri so čista nebesa. Fantje na jeklenih inštrumentih me tako ponesejo, da zahlipam od ganjenosti. Kako vas imam rad, moji sotekači, spuščam vas predse, pozdravljam vas, kakšno lepo pleme smo! Okoli 17 kilometra, ravno kjer mi je bilo najtežje, je kolona razredčena, a mali možic pred mano se ves čas pomika v moji smeri, ne morem ga prehiteti. Naj ga ruknem, boksnem, sunem, dregnem? Kje se najdejo takšni, mar ne vidi nazaj? Kdo je tega spustil v naše pleme? V cilju ga zagledam v objemu z družino in se čudim sam sebi, kako lep in prijazen se mi zdaj zdi. Najraje bi se vrinil v njihov objem.
Dunajska je dolga in lepa, Slovenčeva je ozka in glasna, Podmilščakova prijazna, domača. Stegne so depresivne, da bi se človek zjokal, še dobro, da pride Regentova, ki spet vlije upanje. Vodnikove se ne spomnim, dokler ne zadiši po gnoju, od tu gre osupljivo dolgo navzgor. Ko se sredi gozda naklon obrne v pravo smer, je za nas polovičarje skoraj konec. V Rožni nas imajo radi, da kilometri hitro kopnijo. Tam na koncu je še en čisto nerazumljiv zavoj v napačno smer, ki malo razjezi poštenega tekača, potem pa je že Tržaška, kjer se lahko odločim za hiter zadnji kilometer, ki ga bom plačeval naslednja dva dni, ali pa lagodno odtečem v svojem tempu in prihranim moči za zadnjih petdeset metrov šprinta z visoko dvignjenimi koleni in dvometrskimi koraki, da navdušim ciljno množico. To je moja druga polovička in imam zelo primeren tempo – v cilj pridem nekaj sekund za Kenijcem in si pripišem hripavo kričanje napovedovalca in huronsko odobravanje publike.
Rezime, nauk? Na ljubljanskem maratonu tečem skoraj desetletje. Petkrat desetko, dvakrat 21 in enkrat 42. Enkrat vmes nisem šel, ne spomnim se, zakaj. Drugih prireditev se ne udeležujem. Prva leta sem bil samo radoveden in divji, zdaj sem odvisen in bolj umirjen. Kljub temu si želim še enega teka na 42 km. Pod štirimi urami. Še vedno mi ni čisto jasno, zakaj in od kod ta želja.
Zdaj namreč že vem, da najboljšega časa, najboljšega tempa na kilometer ni. Vedno bi se dalo še za kakšno sekundo hitreje. Tudi Kenijec iz Berlina Kipchoge ima dovolj razlogov za nezadovoljstvo. Vsaj za minuto in devetintrideset sekund jih je. Nekje na tej poti je torej treba postaviti gnezdo, zgraditi dom, obesiti visečo mrežo, se poročiti. Začeti uživati, pobirati sadove garanja. Tako se danes, po desetih letih teka zdi meni. Zdaj včasih ugasnem telefon in tečem tako, da slišim korake in misli. Če bom srečal prijatelja, se bom ustavil in kakšno rekel. Čeprav si bom s tem pokvaril povprečni tempo na kilometer.
Veliko gledalcev ob progi tekačem ponuja dlan. Daj petko, rečejo. Večinoma so mlajši od 10 let, kakšen je tudi odrasel. Seveda je ne moreš udariti vsem, ker jih je preveč. Kakšnemu je tudi nočeš, ker imaš ravno krizo in si jezen na ves svet. Včasih jo udariš ravno pravemu in zraven ujameš še njegov pogled, ki te vzpodbuja. Naslednja minuta je nepričakovano lahka: doping z dlani.
FOTO: Marko Feist
Napovedovali so biblične nalive. A je večino časa zdržalo. Ulilo se je tam nekje okoli desetega kilometra. Ravno kjer mi je bilo najtežje. Koliko vode lahko vpije tekaška majica? In supergi? V pol minute se mi je zazdelo, da s sabo premikam nekaj kilogramov več. S kotičkom očesa sem opazil reševalno vozilo. Kaj če nenadoma spoznam, da ne morem več. Če se ustavim, se bom takole premočen podhladil, podhlajeni ljudje pa menda zelo hitro zaspijo in potem umrejo. Me bo kdo pobral. Kaj če se ustavimo vsi naenkrat. Kako nas bodo pobrali vse podhlajene? Potem je nehalo deževati.
Tekač ob meni je nenavadno piskajoče dihal. Prehiteval sem ga, imel je krizo. Tik preden sem ga obšel, se mi je useknil pred stopalo. Nekaj sekund kasneje, ko sem ga še poslušal, je glasno rignil. Aha, na postaji je preveč popil ali pojedel. Predstavljal sem si, da bo malo kasneje brez sramu žalostno prdel tistemu nesrečniku, ki bo takrat pač za njim. Ko postane težko, izgine vse, kar je človeškega: samospoštovanje, odločnost, trema, samopomilovanje, strah ... še celo sram. Sledi vdano premikanje stopal proti nekakšni fantomski nepomembni črti, ki ji rečemo cilj. Razlogi se izmuznejo logični razlagi. Takrat se teče, ker smo pač tam. Razčlovečeni, a na poti k nadgrajeni človečnosti. Napor nas povzdigne, a nas mora najprej zabrisati z glavo naprej v blato.
Prvi kilometri so čista nebesa. Fantje na jeklenih inštrumentih me tako ponesejo, da zahlipam od ganjenosti. Kako vas imam rad, moji sotekači, spuščam vas predse, pozdravljam vas, kakšno lepo pleme smo! Okoli 17 kilometra, ravno kjer mi je bilo najtežje, je kolona razredčena, a mali možic pred mano se ves čas pomika v moji smeri, ne morem ga prehiteti. Naj ga ruknem, boksnem, sunem, dregnem? Kje se najdejo takšni, mar ne vidi nazaj? Kdo je tega spustil v naše pleme? V cilju ga zagledam v objemu z družino in se čudim sam sebi, kako lep in prijazen se mi zdaj zdi. Najraje bi se vrinil v njihov objem.
Dunajska je dolga in lepa, Slovenčeva je ozka in glasna, Podmilščakova prijazna, domača. Stegne so depresivne, da bi se človek zjokal, še dobro, da pride Regentova, ki spet vlije upanje. Vodnikove se ne spomnim, dokler ne zadiši po gnoju, od tu gre osupljivo dolgo navzgor. Ko se sredi gozda naklon obrne v pravo smer, je za nas polovičarje skoraj konec. V Rožni nas imajo radi, da kilometri hitro kopnijo. Tam na koncu je še en čisto nerazumljiv zavoj v napačno smer, ki malo razjezi poštenega tekača, potem pa je že Tržaška, kjer se lahko odločim za hiter zadnji kilometer, ki ga bom plačeval naslednja dva dni, ali pa lagodno odtečem v svojem tempu in prihranim moči za zadnjih petdeset metrov šprinta z visoko dvignjenimi koleni in dvometrskimi koraki, da navdušim ciljno množico. To je moja druga polovička in imam zelo primeren tempo – v cilj pridem nekaj sekund za Kenijcem in si pripišem hripavo kričanje napovedovalca in huronsko odobravanje publike.
Rezime, nauk? Na ljubljanskem maratonu tečem skoraj desetletje. Petkrat desetko, dvakrat 21 in enkrat 42. Enkrat vmes nisem šel, ne spomnim se, zakaj. Drugih prireditev se ne udeležujem. Prva leta sem bil samo radoveden in divji, zdaj sem odvisen in bolj umirjen. Kljub temu si želim še enega teka na 42 km. Pod štirimi urami. Še vedno mi ni čisto jasno, zakaj in od kod ta želja.
Zdaj namreč že vem, da najboljšega časa, najboljšega tempa na kilometer ni. Vedno bi se dalo še za kakšno sekundo hitreje. Tudi Kenijec iz Berlina Kipchoge ima dovolj razlogov za nezadovoljstvo. Vsaj za minuto in devetintrideset sekund jih je. Nekje na tej poti je torej treba postaviti gnezdo, zgraditi dom, obesiti visečo mrežo, se poročiti. Začeti uživati, pobirati sadove garanja. Tako se danes, po desetih letih teka zdi meni. Zdaj včasih ugasnem telefon in tečem tako, da slišim korake in misli. Če bom srečal prijatelja, se bom ustavil in kakšno rekel. Čeprav si bom s tem pokvaril povprečni tempo na kilometer.
