Kvantitativno sproščeni po slovensko

Veliki šef evropske denarne oblasti Mario Draghi in njegova ECB se ta četrtek zagotovo nista odločila za največje tiskanje denarja v evropski zgodovini zaradi težav in potreb Slovenije. Če bi bilo tako, bi kakšen podoben ukrep skovala že nekaj let nazaj, ko so mnogi direktorji stokali zaradi neznosnega kreditnega krča. Zagotovo pa sta se - predvsem po nemškem in nizozemskem nareku - prav zaradi majhnih, perifernih držav, kot je Slovenija, odločila, da morajo države same pokriti tveganja, ko po diktatu iz Frankfurta kupujejo stotine milijonov svojih in drugih državnih obveznic.

ECB je zdaj res v nekoliko shizofrenem položaju: na eni strani bo evropske banke zalila z več kot tisoč milijardami evrov svežega denarja (kar je 30 slovenskih letnih BDP) in jih tako rekoč prisilila, da začnejo metati posojila z lopato - tako kot pri nas v »zlatih« letih 2004-2008, po drugi strani pa je novembra tem istim evropskim bankam nadela uzdo s strogim mehanizmom nadzora in ostrimi kapitalskimi zahtevami. Te banke silijo, da razmah posojil pokrijejo z ustrezno večjo kapitalsko varnostno rezervo.

V ukrepih ECB je sicer še kar nekaj neznank in birokrate v Frankfurtu zdaj čaka še priprava stotin izvedbenih predpisov, preden bodo marca lahko stekli stomilijardni nakupi obveznic na t. i. sekundarnem trgu. Eno pa jasno: tiskanje denarja vedno prinese višjo inflacijo - ki je v tokratnem deflacijskem krču pač na vso moč zaželena - in začne napihovati balone. Najbolj zloglasen je bil tisti, ki sta ga v letih 2001-2007 z nizkimi obrestmi, tiskanjem denarja in ohlapno regulacijo napihnila Federal Reserve in »maestro« Alan Greenspan, in se je tako usodno razpočil s propadom Lehman Brothers.

A za nas je bil še bolj škodljiv tisti finančno-borzni balon, ki je v istem času nastal v Evropi in še zlasti pri nas ob zamenjavi tolarjev v evre. Tedanja poplava denarja je povzročila, da je leta 2007 borzni indeks na ljubljanski borzi poskočil za 87 odstotkov, s čimer smo bili tisto leto svetovni rekorderji, posekali smo celo šanghajsko borzo. Od tedanje bikovske borzne veselice in brezskrbno popitih popitih šampanjcev bankirjev, menedžerjev in svete in posvetne oblasti nas še dobrih sedem let kasneje krepko boli glava.

Baloni lahko zdaj ponovno vzniknejo in od Banke Slovenije in vlade bi tako zdaj pričakovali, da državljanom pojasnita, kako bosta z roko roki izpeljali največjo finančno-posredniško operacijo v slovenski zgodovini: kot zdaj kaže, bo Banka Slovenije v okviru akcije ECB v poldrugem letu nakupila za približno 5,5 milijarde evrov vrednostnih obveznic slovenske države in to predvsem v bankah, ki so v lasti slovenske države.

Žal vsaj začetek ni bil posebej obetaven: obe ugledni inštituciji se po naših informacijah včeraj nista poenotili niti glede tega, koliko državnih obveznic v lasti NLB, NKBM, Abanke in drugih bank naj bi Banka Slovenije kot podružnica ECB kupila na svojem »šalterju« vsak mesec, da bi zadovoljila odločitve in zahteve evropske denarne oblasti. Na Slovenski cesti v Ljubljani se je menda omenjala številka 300 milijonov, na Župančičevi ulici pa 225 milijonov evrov. Druga neprijetna stvar je, da je vsaj po neuradnih informacijah kakšna polovica vodstev državnih bank trenutno v nemilosti politike, kar povečuje tveganja, negotovosti in nesproščenost pri njihovih odločitvah.

Tretja zoprna stvar pa so tveganja, ki jih ECB prenaša na slovensko centralno banko. Se zdaj splača predčasno kupiti slovenski državni dolg in ga zamenjati za cenejšega? Kdaj bi bil pravi čas za to, katere obveznice izbrati? Vprašanj je še veliko. Čas bi bil torej, da guverner Boštjan Jazbec in minister Dušan Mramor, sicer dobra kolega z ljubljanske ekonomske fakultete, kmalu skupaj stopita pred javnost in davkoplačevalcem povesta, kako bo izgledalo tole famozno kvantitativno denarno sproščanje v režiji ECB tudi v deželi na sončni strani Alp.