Lažni alarm

V današnjem svetu so informacije vsepovsod pričujoča dobrina, tako vsesplošno dostopna in tako neovirano nekritično proizvajana, da načelo o pomenu dostopnosti do preverjenih, celovitih in aktualnih informacij nemalokrat potone pod gladino podatkovnega močvirja. Kako ločiti korektne informacije od zavajajočih, kako potegniti prepoznavno mejo med tehtnim in zaupanja vrednim na eni ter namišljenim in škodljivim na drugi strani?

Seveda je posameznik tisti, ki odloča, kaj in komu bo verjel. A včasih uresničevanje te primarne pravice ni preprosto, ne v času vseobsegajoče informatizacije, ne v dobi interneta, za katerega se zdi, da prinaša ključ za odprtje sleherne, še tako prefinjeno zasnovane podatkovne ključavnice, na kateremkoli področju. Tudi v medicini, v kateri dandanes velja, da je pacient partner pri zdravljenju. Oziroma bi vsaj moral biti opažen v takšni vlogi, pri soodločanju o terapiji za premagovanje bolezni, ki zlagoma vse bolj opazno vpliva na kakovost njegovega življenja.

Vsi vemo, da ni zdravila, ki ne bi tudi škodilo, ob tem, ko pomaga, včasih tudi pri obdržanju človeka na vitalni strani ločnice med življenjem in smrtjo. Jasno je, da se jemanju zdravil ni mogoče vedno izogniti, znano pa je tudi, da bi sleherni slehernik lahko pravočasno naredil veliko dobrega za ohranitev svojega zdravja. A ti impulzi, ki kličejo k akciji, ki aktivno usmerjajo k fizični aktivnosti, k boljši skrbi tako za telo kot tudi za psiho, za dušo, so slabo slišani, v povprečju, seveda, vsaj pri zdravih.

Pri obolelih se sprejemne frekvence za tovrstne informacije bistveno okrepijo, vendar se nemalokrat zgodi, da je njihova usmerjenost v selektivnost močno oslabljena, tudi zaradi bolezni, ki obolelemu odvzema energijo, voljo, moč. Zato je vsakršna zloraba takšnega stanja preprosto zavržna. Nedopustna. Zato bolniki potrebujejo pomoč, podporo, oporo, ki jih pogosto – a še vedno vse premalo – najdejo v združenjih bolnikov.

Po drugi strani pa je v skrbi za zdravje nujen glas razuma, ki zna zarezati v večplastne poskuse zavajanja in poskrbeti za zaščito zavarovancev oziroma pacientov in njihovega zdravja. Tako se je, denimo, alergološka sekcija zdravniškega društva odzvala na informacije, da nekateri laboratoriji za ceno 150 evrov ponujajo meritev specifičnih protiteles IgG v krvi, izdelek, ki omogoča to preverbo, pa je na voljo tudi v nekaterih lekarnah. Rezultati testa naj bi človeku omogočili, da se v prehrani izogiba uživanju živil, pri katerih je test pozitiven.

V resnici pa je test pozitiven pri vsakem človeku, pri katerem opravijo testiranje. Specifična protitelesa IgG je namreč mogoče »izslediti« pri vseh zdravih ljudeh, kajti njihov nastanek je normalen imunski odziv proti živilom. Zato tako medicina kot farmacija in laboratorijska medicina takšne teste ne le označujejo z nično vrednostjo, ampak opozarjajo tudi na škodo. To povzroči napačno razumevanje »alarma«, ki ga lahko sprožijo rezultati, temu pa (lahko) sledijo za zdravje škodljivi ukrepi in tudi povsem konkretne posledice.

Podobnih prijemov je v sferi ohranjanja zdravja veliko. Zato je treba ohraniti kritično distanco, morda z zanimanjem prebrati o nečem novem, nepoznanem, potem pa staviti predvsem na – razum.