Lekcija

Pritisk središča samo še krepi »nacionalizem obrobja«.
Objavljeno
02. oktober 2017 18.40
SPAIN-POLITICS-CATALONIA-REFERENDUM
Zorana Baković
Zorana Baković
Zakaj so se na ulicah Hongkonga v nedeljo pojavile katalonske zastave? Odgovor so zapisali na nekem transparentu: »Neodvisnost za Hongkong.«

Letošnji 1. oktober je povezal točki na dveh celinah z opozorilom, o katerem bi moral razmisliti ves svet. Namreč, medtem ko so Katalonci v nedeljo glasovali za neodvisnost od Madrida, so Hongkonžani pripravili demonstracije proti avtoritarizmu Pekinga. Pravzaprav so oboji zahtevali isto: da jim dovolijo biti to, kar so.

Katalonija in Hongkong sta si v marsičem podobna. Imata skoraj enako prebivalcev, ustvarita podoben bruto družbeni proizvod na prebivalca in si pravzaprav zaradi visoke razvitosti želita več samostojnosti od vsiljive osrednje oblasti. Še posebej sta si podobna po podrejenem položaju na obrobju države, ki ji pripadata, in nekoliko spominjata na diamantni obesek za ključe, na katere osrednja oblast obeša svoje fiskalne in gospodarske težave. V nedeljo je Katalonce in Hongkonžane povezoval skupni občutek upora in brezupa. Morda prav zato, ker so razviti in bogati, nihče ni podprl njihove pravice do samoopredelitve. Kapital si želi miru in stabilnosti ter se ne zmeni za pravico in pravičnost. Tako je tudi Evropska unija najprej pokazala hrbet demokratičnim težnjam nekdanje britanske kolonije, da bi dala vedeti Pekingu, da bi raje poteptala lastna načela, kakor dopustila, da bi Kitajska začela sumiti, da si EU želi postati subverzivna sila, nato pa je še zamižala pred nasiljem v Barceloni, da bi se umaknila težavam na lastnih tleh in skrila v iluzijo, da bo težava izginila sama od sebe.

»Zgodovina nas uči, da je zelo težko, morda celo nemogoče pričakovati, da bo središče uspešno vključilo vase obrobje,« je v nekem eseju zapisal Brian C. H. Fong, pomočnik direktorja Akademije za hongkonške študije na Pedagoški univerzi v Hongkongu. »Strategije vključevanja, ki jih uporablja središče, prej povzročijo občutek anksioznosti v ljudeh na obrobju zaradi spodkopavanja njihove posebne identitete.«

To, kar že nekaj časa sporoča Hongkong, v katerem je vse več mladih, ki niso več zadovoljni s formalno avtonomijo, ampak radikalno zahtevajo odcepitev od Kitajske, pa tudi to, kar smo videli v Kataloniji v nedeljo, preveč jasno kaže, da pritisk središča samo še krepi »nacionalizem obrobja«, kakor ga je poimenoval profesor Fong. Najpogosteje je to začetek začaranega kroga, v katerem se nato središče odzove s še močnejšim pritiskom in svojo verzijo nacionalizma ter tako spodbudi obrobje, da začne ugotavljati, da mora imeti neodvisnost prednost pred demokracijo. In tako je konflikt zagotovljen.

Katalonska vlada je prejšnji teden primerjala Španijo s Severno Korejo. Uradni Madrid je namreč prav po zgledu najtrših diktatur onemogočil dostop do internetnih strani, postavljenih zato, da bi pomagale volivcem na referendumu o neodvisnosti. Primernejša bi bila primerjava s Kitajsko, ki daje Hongkongu na vse načine vedeti, da ima načelo »ena država - dva sistema« jasne omejitve, te pa seveda določa središče.

Vprašanje je samo, zakaj Madrid ne opazuje dogajanja v Hongkongu, Peking pa noče razumeti dogajanja v Barceloni. Če bi prenesli na papir skupne poteze, bi se naučili preproste lekcije: treba je verjeti v demokracijo.