Lemmy

Njegova smrt je bila kot njegova glasba. Hitra. Peklensko hitra. A ne enostavna. 17 dni pred smrtjo je v Berlinu zadnjič stal na odru. Odpel je Overkill in odšel. 24. decembra, na božični večer, je obhajal 70. rojstni dan. Dva dni pozneje je izvedel za novo diagnozo. Ni umrl zaradi banalnega infarkta ali prevelike količine narkotikov. Diagnoza je bila bolj kompleksna: agresivna oblika raka. Metastaze so napolnile njegovo glavo in vrat. Zdravnik mu je povedal, da ima v najboljšem primeru pred seboj še dva meseca življenja. 28. decembra, dva dneva pozneje, ga je rak ubil. Lemmy Kilmister je bil glas in bas Motörheadov.

Že pred tem je bila njegova zdravstvena kartoteka precej napolnjena. Mož je med potovanji po svetu uničil precej cistern žganih pijač, pokadil je nekaj deset hektarov tobaka, nobena razvada, ki velja za škodljivo, ni šla mimo njega. A v zadnjih mesecih je skušal živeti bolj zdravo. Dve škatli cigaret je zreduciral na eno na teden. Na dan je spil le še pet kozarcev žganih pijač. Ko smo bili mulci in je prišel na obisk na Radio Študent, je za darilo dobil steklenico avtohtonega slovenskega žganja. Nemudoma ga je zlil v grlo. Najbrž je bil tudi to razlog, da je bil njegov glas kot najbolj grob asfalt. Hrapav. Raskav. Grob. Metalski.

In dozdeva se mi, da naših življenj ni spremenil zgolj zato, ker je povečal število obratov, ki definirajo glasbeni ritem, ker je baskitaro igral, kot da ima v rokah mitraljez, ker je za bobne vedno postavil žival, ki je bila še hitrejša od njega ... Nekje sem zasledil, da je leta 1965 srečal Josipa Broza. In to je tista reč, ki jo raziskujem. Kar je na tem kosu papirja, je le nekakšno vmesno poročilo. Ali bolje – nekakšna dispozicija raziskave.

Tito je bil kot špijon, ki hkrati dela za dve strani. Bil je za komunizem in pajdašil se je s kronanimi zahodnimi glavami. Tudi s prečastito kraljico Elizabeto si je izmenjeval odlikovanja. Z Britanci je imel kar dobre zveze. Ko je bila hladna vojna leta 1953 na vrhuncu, je v maršalski uniformi paradiral po Londonu, družbo pa mu je delal ministrski predsednik Winston Churchill, pokrit s cilindrom.

In leta 1965 je Brozov krožek z Veliko Britanijo organiziral nekakšno mladinsko izmenjavo. Jugoslovanska mularija je šla v London, angleška mularija je prišla v SFRJ. Ekipo rockerskega ansambla Rockin' Vickers je celo povabil na večerjo. In Lemmy je v tem mladinskem orkestru igral kitaro. Prvič se je pripetilo, da je v SFRJ prišel zahodni rock'n'roll bend. Prvič se je pripetilo, da je britanski bend prišel na vzhodno stran železne zavese. Tito, kovinar po izobrazbi, je sprejel Lemmyja in tovariše. In Lemmy je bil metalec. No, leta 1965 še ni bil metalec. To je postal deset let pozneje. A nekdanji kovinar Tito in bodoči metalec Lemmy sta tedaj sedela za isto mizo, zobala sta grah, dialogi pa niso bili najbolj sproščeni, ker je Lemmy govoril nerazumljivo pocestno angleščino, Brozova angleščina pa je imela nezgrešljiv in nerazumljiv akcent neuvrščenih držav.

Kaj raziskujem? Raziskujem, ali je v kakšnem arhivu ostala pisna sled. Je v Hiši cvetja, kjer je danes Muzej zgodovine Jugoslavije, kak fascikel, v katerem so spravljene karakteristike Brozovih nenavadnih gostov? Je kje spravljen jedilnik? Je protokol določil sedežni red? Je Brozov osebni fotograf fotkal nekdanjega kovinarja in bodočega metalca? Kaj je o vsem skupaj zabeležila Udba? Menda je imel Aleksandar Ranković z mikrofoni pokrito tudi Brozovo bivališče. Je kje kak magnetogram prisluškovanj? Je mladi Lemmy osvajal Jovanko? Je bila Jovanka zaradi čudnih gostov ogorčena? Je Broz Lemmyja vljudnostno sprejel zato, da bi lahko sedem let pozneje gostil kraljico?

Zakaj je vse to pomembno? Še vedno verjamem, da se svet spremeni tako, da ljudem najprej v glavo prileti klofuta hrupne glasbe. Šele potem sledi vse ostalo. Leta 1980 se mi je zdelo, da so Motörheadi en sam neurejen hrup. Potem sem se v ta hrup nekoliko bolj poglobil. In globoko v ozadju objestno hitrih ritmov robatega orjaka, čigar brki in brada so spominjali na Franca Jožefa, sem našel nekaj, česar nisem pričakoval. Neko čudno liriko.