Tiskane izdaje
Obstaja nenapisano pravilo, po katerem naj bi veljalo, da bi se človek z dopusta moral vrniti spočit, se posloviti od poletja s širokim nasmehom, potem pa komaj čakati jesensko romantiko z odpadajočimi listi vred, zimsko z delanjem angelov v snegu in potem tisto pomladno, ko ptički zapojo in rože zacveto.
Ampak nenapisano pravilo si lahko tisti, ki ga ni napisal, vtakne naravnost v zadnjico, vsi skupaj pa si lahko priznamo, da tudi poletja niso več, kar so bila. S temperaturami in dolžino vred. Še vreme je obupalo nad nami, razumete. In prav je tako, saj tako ali tako nismo za nikamor.
Pa poglejmo po ljubljeni Ljubljani. Ne, župan ni pokazal, da nas ceni manj od smrklja, ki se mu je ob napovedani odmrznitvi pocedil iz nosa, ko se je odločil vnovič kandidirati za predsednika stranke, iz katere se je zaradi članov, ki nanj gledajo kot na očeta, mamo, boga, strica, ... (vstavi po želji), že tako najlažje norčevati.
Prav tako tega ni pokazal, ko je podpisal dovoljenje za zaračunavanje količine dežja, ki meščanom pade na njihove strehe. Tudi tista z uvedbo rumenih pasov na Dunajski in Celovški, ki se je zgodila čez noč in je bila šalabajzersko izvedena, je bila precej bosa, ampak s tem nam ni namignil, da nas ima za navadne butlje.
To, da smo vredni manj od županovega smrklja, brez težav dokazujemo kar sami. Ker še vedno ne storimo nič. Prejšnji teden se je v manjšem krogu najmočnejše platforme mestnega revolucionizma (Facebooka) začelo razglabljati o nujnem protestu, ki da bi se izpred Državnega zbora moral kaj kmalu premakniti pred mestno hišo.
Beseda je dala besedo in eden od pišočih je ustvaril dogodek z naslovom »Zahtevamo odstop Jankovića in kompromitiranih kriminalcev na MOL«, ki se je imel zgoditi ta ponedeljek. Udeležbo je (vključno z mano) potrdilo 95 ljudi, prišlo jih je šest. Še enkrat – šest. Mene ni bilo. Bolel me je zob, je zaradi očitno bednega izgovora sklonila glavo.
Zato lahko županu le čestitam. On točno ve, kako svoje podložnike obračati, da bodo ravno prav pečeni in da bo meso še mehko, ko si ga bo naložil na občinski krožnik. Ni se po kanglersko zaletel in začel voznikom takoj zaračunavati prekrškov, ki so se na Dunajski in Celovški ob uvedbi rumenega pasu kar vrstili. Zaračunavanja dežja ne komentira, pa je mir.
Datum kongresa pa so premaknili na čas pred volitvami, ko bo tako ali tako šlo vse v cvet. Zato ga Gibanje 29. oktober pusti pri miru in proteste na ta dan napoveduje pred Državnim zborom. Župan je vendarle zgolj »krao ali je i nama dao«, pustimo ga pri miru.
»Pri vas so edina bitja, ki jim je v življenju še dobro, psi,« mi je zadnjič, ko me je na stopnišču srečal z mojo psičko, prijavil delavec iz ene od držav bivše Juge, ki sosedi preureja stanovanje. Lahko sem le ponižno pokimala.
