Levo mnenje: Tek možganov

Medtem ko se v parlamentu dogajajo prepiri in očitki, pa ponarejanje spričeval, gledanje na uro in kaj še vse ne, se v vzporednem svetu ljubljanske kotline meščani in meščanke pripravljajo na 17. ljubljanski maraton. Po nekdanji Poti spominov in tovarištva, danes s skrajšanim imenom POT, se vsakodnevno valijo trume tekačev, ob vsaki klopi se kdo razteguje, dela vaje za moč, skače, leži, sedi, diha in sopiha.

Kako to vem? Ker sem novopreznojena tekačica tudi sama. No, na maraton letos (še) ne grem, se pa zadnja dva meseca pobliže spoznavam z različnimi tipi tekačev v mestu. Takole čez palec bom pogledala. Obstajajo tri vrste tistih, ki tečejo tja v ljubljanski dan in večer. Prva verzija so tisti, med katere sem se še prejšnji teden uvrščala tudi sama, dokler se končno nisem odločila za nakup vsaj malo primernejše tekaške opreme. Se pravi, tekači v starih trenirkah, bolj ali manj neprimernih supergah in razvlečenih bombažnih majicah. Med tekom jim okoli bokov in pasu poskakuje odvečna teža, zaradi katere so se ga najverjetneje sploh lotili. Ne žalim, naj se me ne razume narobe, ampak takšen je pač eden od tipov tekačev. In verjemite, sama nisem dosti boljša, zato je ta opazka popolnoma legitimna. Tako kot črnec lahko reče črncu »nigga«, lahko jaz, se mi zdi, pri bajskih, ki šele začenjajo svojo trnovo pot po Poti, opazim poskakovanje maščobe. Ker imajo pač maščobne blazinice svoj ples tudi pri meni.

Naslednja vrsta so tisti, ki se že ponašajo z majicami iz poliestra, razvlečene trenirke so zamenjale primernejše tekaške hlače ali pajkice, superge pa so stopničko bližje lahkotnejšemu tekaškemu koraku. Tudi suverenost pri samem teku je kanček večja in močnejša, to govorim iz lastnih izkušenj. Čeprav sem šele prejšnji teden prestopila v to skupino (iz katere lahko tudi zelo hitro izpadeš, da se razumemo), se mi zdi, da je 2Pac, ki mi v ušesih daje ritem, edina možna izbira za tako kul in vzdržljivega tekača, kot sem sama. (Včasih mi ves teden ne uspe iti teč. Takrat spet padem v prvo skupino. In spet poslušam Zero 7.)

Zadnja vrsta so seveda supertekači. Dame, ženske in gospe v izredno kulski opremi in z zavidljivo lepo razvitimi bicepsi. Ki ti, ko kot srna pritečejo mimo kakšnih 50 kilometrov na uro hitreje od tebe, dajo občutek, da se sam zgolj in samo smešiš. Majici iz poliestra navkljub. Pa visokorasli moški, ki v oprijetih hlačah in s kot kamen trdimi meči pridrsijo mimo tebe, kot da so se v tekaškem koraku rodili. Ob takšnih vsakič pomislim, priznam, s kakšno lahkoto morajo vzdigovati svoje žene. Vem, vem ...

Vsi imajo na rokah neke ure, ki jim štejejo in merijo kdo bi vedel kaj vse, veliko jih nosi tudi tiste superge, ki so videti kot nogavičke za plavutke. In tečejo, kot da jutri ne obstaja.

Na prvem ljubljanskem maratonu leta 1996 je teklo 673 tekačev. Lani jih je bilo že 18.482. Medtem ko nam izjave v parlamentu znižujejo bonitetne ocene, je torej v vzporednem svetu ljubljanske kotline vedno več tekačev, ki bodo nekega lepega dne samo predrli meje PST-ja in se nikoli več vrnili.