Ljudje volijo zase, ne glede na to, kaj s tem izvolijo za medicino

Če verjamemo v demokracijo, moramo tudi zdravniki sprejeti dejstvo, da slovenski volivec želi imeti v rokah pravico do izbire, ki jo opisuje zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. To željo je izrazil na referendumu, njegovi predstavniki so jo izglasovali v parlamentu in isti »volivec« jo bo, glede na javnomnenjske raziskave, bržkone potrdil na še enem referendumu. Slovenski volivec si, torej, v določenih okoliščinah, želi imeti pravico do asistirane samousmrtitve! To je družbeno in politično dejstvo tega časa, ki ga zdravniki sicer lahko komentiramo, a zanikati ga ne moremo.

Po drugi strani pa ostaja za zdravnike skrajno problematično, da so si pisci zakona uresničitev volivčeve želje po asistirani samousmrtitvi zamislili (brez sodelovanja in pristanka medicinske stroke) le kot eno dodatno od več tisoč »običajnih« zdravstvenih storitev, ki jo bodo večinoma morali organizirati zdravstveni domovi – podobno kot patronažno službo. Družinski zdravnik naj bi najprej napisal mnenje o prosilčevi bolezni (njeni terminalnosti), potem pa bi se začel postopek preverjanj (pravna, psihiatrična, zdravniška), ki so podobna pisanju izvedenskih mnenj. Ko je nato izdano »dovoljenje« državne komisije, postopek izvrši (na prosilčevem domu, v bolnišnici, DSO …) zdravnik ali diplomirana medicinska sestra (v praksi verjetno patronažna sestra) in opravi asistenco pri samousmrtitvi kot vsako drugo zdravstveno storitev, na primer pobiranje šivov po operaciji ali namestitev črpalke za infuzijo protibolečinskih zdravil.

Obljubljeno državno zdravstvo, ki ne deluje, povzroča razrast zasebništva

Nič podobnega Švici torej, kjer so zdravniške organizacije odklonile idejo asistence pri samomoru kot zdravstvene storitve, zato tam to izvajajo specializirani zavodi zunaj zdravstva. Podobno tudi v Avstriji upravičenec lahko v lekarni dvigne pripravek smrtonosne učinkovine, nikakor pa to ni zdravstvena storitev, ker stroka ni bila za to in se je zakonodajalcu to zdelo vredno upoštevati. Pri nas pa so pisci zakona mimo privolitve stroke in v namen izvršljivosti želje volivca, potisnili zdravnike in zdravstvene delavce v enega največjih doktrinarnih prelomov v medicinski zgodovini. To vendarle ni enako kot umestiti nov tip zobne zalivke v šifrant ZZZS, pa še v slednjem primeru nikoli ne gre brez posvetovanja s stroko! Očitno pa je mogoče brez pristanka stroke med zdravstvene storitve umestiti asistenco pri samomoru, ki jo je medicina tisočletja razumela kot kaznivo in neetično dejanje! Zdaj pa bo čez noč postalo zapovedano kot zakonska obveznost! Kot zdravstvena storitev, ki jo je obvezno »opraviti«.

Paliativni oddelek onkološkega inštituta. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Volja volivcev je pri tem lažen alibi – volivci so volili zase in svoj »interes« – imeti v rokah pravico do »izbire«. O tem, kaj je volivec v sledenju svoje želje »mimogrede« naprtil medicini, pa ta v resnici ni razmišljal in tudi na naslednjem referendumu ne bo. Zanj je to nepomembna tehnikalija. A prav zato se zakonodajalec nima pravice izgovarjati, češ da je vse v zakonu volja volivca in v demokraciji je to svetinja. Volivec je v resnici ob odločanju sledil le osnovnemu namenu zakona, to je misli na novo pravico, ki bi jo v stiski lahko uporabil. Za nasilni prelom, ki ga zakon prinaša medicinski stroki, pa je v resnici odgovoren zakonodajalec. Ta je pripravil neustrezen in z zdravniško stroko neusklajen zakon, ki bo v prihodnje žal povzročal veliko težav.

Pravo vprašanje za referendum

Zakaj se zakonodajalec ni izognil tako velikemu nasilju nad medicinsko stroko z enostavno ustanovitvijo nekaj, od države financiranih centrov, v katerih bi specializirani strokovnjaki (na primer upokojeni zdravstveni delavci) lahko izvrševali v zakonu opisano željo volivcev? Glede na razmeroma maloštevilne potrebe po asistirani samousmrtitvi (izkušnje v Avstriji in Švici) bi za vso državo verjetno zadostovalo zgolj nekaj regionalnih »asistentov«, ki bi tudi razmeroma hitro pridobili izkušnje z novo »storitvijo«. Namesto tega pa je v zakonu predvidena široka mreža potencialnih izvrševalcev asistence pri samousmrtitvi, ki bodo vsi po vrsti morali oditi na ustrezno izobraževanje ter le počasi in (pre)redko pridobivali izkušnje z novo »storitvijo«. Tudi zato bodo verjetno številne težave z ugovori vesti, ki jih bodo imeli direktorji zdravstvenih domov, saj bo novo »zdravstveno storitev« na vsak način treba organizirati. Zakon namreč nedvoumno uvaja zakonsko dolžnost zdravnikov, medicinskih sester in drugih zdravstvenih delavcev, da sodelujejo v postopkih pomoči pri končanju življenja. To izhaja že iz 4. člena zakona, ki razlikuje med osebami, ki v postopku sodelujejo svobodno, ter zdravstvenimi delavci. Na dolžnost sodelovati jasno kaže tudi v zakonu predvidena možnost ugovora vesti, saj zakon kot dolžnost nalaga dejanje, ki izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja pomoči pri samomoru. Vse napake v postopku, ki lahko pripeljejo do neizpolnjevanja zakonskih določil, in s tem do ravnanja, ki je kaznivo, pa so zato breme zdravnikov, medicinskih sester in drugih zdravstvenih delavcev.

Cepljenje proti gripi – reklamiranje ali dostopnost?

Druga ovira, na katero bo zakon lahko naletel, bo izdelava kliničnih smernic (to je podrobnih »tehničnih navodil«) za asistenco pri samousmrtitvi. Te morajo v pol leta po sprejetju zakona sprejeti ustrezna strokovna združenja, vprašanje pa je, katero strokovno združenje bo »prepoznalo« asistenco pri samousmrtitvi kot svojo kompetenco. Bo ministrica ustanovila nov RSK? Ali pa neko za lase privlečeno osebno »svetovalno skupino« in s tem še naprej razgrajevala predvidljivost in transparentnost strokovnih medicinskih odločitev, kot smo temu nedavno že bili priča pri zakonu o psihoterapevtski dejavnosti?

Zakonodajalec, ki je tako grobo in brez njihovega pristanka postavil zdravnike v vlogo izvrševalcev postopka za končevanje življenja, bo težko pridobil nazaj njihovo zaupanje. Ali pa je predlagatelj zakona zaupanje in tradicionalno strokovno avtonomijo zdravnikov že vnaprej namerno žrtvoval? Vendar je to nevarna igra, saj je spoštovanje strokovne avtonomije vsake poklicne skupine osnovni pogoj za zahtevo po odgovornosti, v medicini predvsem odgovornosti do bolnika. Brez tega smo vsi le še izvrševalci birokratskih pravil in zakonov, strokovne razprave pa se preselijo v odvetniške pisarne in na sodišča.

***

Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva