Luč zimskih večerov

Če res zima in dacarji ničesar ne odpustijo, potem bo letos še kar nekaj pravih zimskih dni. Čakam jih že od sredine decembra, saj mi ob najbolj mrzlih večerih v kletni delavnici orodje najlepše teče in reže. Razstavil sem kakšnih sto let stare omarice in psiho iz zakonske spalnice, ki jo je kdo ve kateri mojster izdelal morda v prav takšnem zimskem času. Čudim se njegovim vrhunskim spojem lesa, do potankosti zbrušenim storžastim nožicam, preprostemu, a domiselnemu okrasju na vratcih in čelih predalčkov, previdno odvijam drobcene vijake iz mesinga in napenjam oči, da bi kje odkril mojstrove inicialke, letnico ali vsaj zagonetno mizarsko znamenje.

Ničesar mi ni pustil, kakor da bi mi hotel izzvati vso fantazijo, kaj vse se je s tem spalničnim pohištvom do zdaj dogajalo. Je ljudi v posteljah zeblo, so se prepirali ali potrpežljivo prenašali, so se v njih naveličali drug drugega, se jezili na smrčečega, so ob sebi greli in stiskali svoje mladiče, je med deščicami še ostalo kaj strasti in mehkobe njihovih dlani ...

Mojster je neverjetno skrbno ravnal z lesom češnje, ki je prej rasla kdo ve kje; njene tanke in trde deščice je nalepil na smrekove, da je pohištvo na zunaj v celoti češnjevo. Prestižno. Da razkazuje svoje rdečkaste letnice, in ko jih čistim in odstranjujem porumeneli premaz z njihove kože, mi pod nosom zadišijo z vonjem, ki se je v njih skrival sto let in čakal, da me razveseli. Ko sem prvo obrobno letvico za poskus naoljil, je zasijala kot luč. Samo ta topla svetloba, ta vzorec letnic mi poplačata porabljeni čas. Kaj šele bo, ko bom v najbolj mrzlih večerih sestavil povsem obnovljeno pohištvo nazaj do zadnjega ročaja in vijačka. Za prihodnjih sto let bo rešeno. Nekje na skrivnem mestu bom pustil letnico in podpis; ponosno bom prispeval vsaj eno poglavje, ko bom v tej češnjevi zgodovini lahko tudi jaz mirno počival in spal. Pa, upam, še mnogi za menoj.