Med plemenitimi nameni in odgovornostjo

Kritična revizija zgodovine je dobršen del Evropejcev oropala lagodne utvare, da so bili njihovi predniki »na pravi strani zgodovine«.
Objavljeno
11. avgust 2018 06.00
Posodobljeno
11. avgust 2018 14.29
Čeprav so bile politične okoliščine povojne obnove zelo drugačne v zahodnem in vzhodnem delu celinske Evrope, je bila zgodovinska pripoved, ki jo je spremljala, na obeh straneh železne zavese presenetljivo podobna. FOTO: Jože Suhadolnik
V prvih dneh avgusta sem na svoji časovnici na facebooku spremljal razpravo o zgodovini druge svetovne vojne. Sogovorniki so izmenjavali dejstva in interpretacije o smiselnosti odpora, o patriotskih manipulacijah zgodovine, o pojmu kolaboracije in njegovih zlorabah za politične namene. Potekala je v poljščini. Avgust je obletnica varšavske vstaje.

Zoperstavljena stališča v tej debati so spominjala na neko drugo polemiko, ki je iste dni potekala v slovenščini (oziroma v nerodnih stavkih in zariplih sunkih polartikuliranih glasov, ki spominjajo nanjo). Le da je bil njihov politični naboj zamenjan. Vladajoča desnica je spodbujala odporniško komemoracijo v skladu s pripovedjo o zmagoslavnem mučeništvu; liberalni kritiki pa so vztrajali pri razlikovanju med »plemenitimi domoljubnimi nameni« vstajnikov in »zločinsko neodgovornostjo« njihovih vodij. Pri tem so se sklicevali na grozljivo parado številk, ki naj bi demistificirale odporniški mit: vstaja je terjala 180.000 civilnih žrtev, v njej je bilo ubitih 18.000 upornikov, njihovemu polomu sta sledila uničenje Varšave in izgon tri četrt milijona njenih prebivalcev. Vse to nepopisno trpljenje je bilo jalovo; pod streli vstajnikov je padlo vsega dva tisoč nemških vojakov. Zagovorniki uradne spominske politike so kritikom odgovarjali z besedami, ki so na las spominjale na verze slovenskega partizanskega pesnika: »Edino hlapci cvilijo ponižno kakor psi in lajajo, da nas je malo, da bi v uporu vse pobralo ...«

Ta kontrast lahko razsvetli določene paradokse slovenskih polemik o drugi svetovni vojni. Najprej nas opomni, da mnoge dileme, s katerimi se srečujejo odporniška gibanja (zlasti v skrajnih razmerah, kakršna je genocidna okupacija), presegajo ideologijo in spremljajo vsako taktiko asimetrične vojne: varšavska vstaja so Dražgoše na tretjo ali četrto potenco. Hkrati pa nas opomni tudi na specifični položaj Slovenije v širšem okviru evropskega zgodovinskega spomina.

Sredi devetdesetih let je Tony Judt, eden lucidnejših zgodovinarjev povojne Evrope, opozoril, da je to, kar sodobni Evropejec prepozna kot zgodovino druge svetovne vojne – s holokavstom kot osrednjim dogodkom, poudarkom na izkušnjah žrtev, prepoznavanjem rivalstva med zavezniki in Sovjeti, kristaliziranim v varšavski tragediji –, nastalo presenetljivo pozno, v polemičnem odzivu na antifašistično zgodovinsko pripoved povojnih desetletij. Ta je evropskim družbam, ki so preživele vojno katastrofo, ukrojila spomin po meri potreb povojne obnove.

Čeprav so bile politične okoliščine povojne obnove zelo drugačne v zahodnem in vzhodnem delu celinske Evrope, je bila zgodovinska pripoved, ki jo je spremljala, na obeh straneh železne zavese presenetljivo podobna: poveličevala je odporništvo (natančneje, zmagovite struje znotraj njega) na račun veliko dvoumnejše izkušnje velike večine prebivalcev. »Detajli«, ki niso ustrezali tej herojski sliki, na primer razširjenost kolaboracije, nejunaška beda koncentracijskih taborišč ali sovražni odnosi med posameznimi odporniškimi skupinami, so morali ostati pod preprogo. Kljub hladni vojni je bilo nespodobno omenjati, da je bila prvi dve leti vojne Sovjetska zveza nemška zaveznica; dejstvo, da je vojno izkušnjo dobršnega dela vzhodne Evrope zaznamovala »dvojna okupacija« (izraz je populariziral Judtov intelektualni dedič Timothy Snyder) s strani dveh totalitarnih sil – Nemčije in Sovjetske zveze –, pa je v zahodno zavest pronicalo šele v zadnjih letih.

Vključitev teh opuščenih »podrobnosti« v sliko je omogočila veliko bolj celostno razumevanje vojne tragedije, ki pa je bilo obenem veliko bolj nelagodno in precej manj prikladno za politične smotre. Zato je proces kritične revizije zgodovine, ki je dobršen del Evropejcev oropal lagodne utvare, da so bili njihovi predniki »na pravi strani zgodovine«, vzbudil reakcijo. Ta je bila najmočnejša v perifernih državah. V Italiji zatona stare antifašistične paradigme ni nadomestilo bolj niansirano razumevanje preteklosti, temveč so vakuum izkoristile desničarske sile, ki so si v javnem prostoru izrezale prostor za do fašizma prijaznejšo interpretacijo. Na Hrvaškem je bila druga svetovna vojna nadomeščena z alternativnim mitom »domovinske vojne«. Na Poljskem je antikomunistična opozicija razpadla na liberalni del, ki je vztrajal pri disidentski tradiciji kritičnega zgodovinopisja, in na konservativce, ki so zahtevali novo zgodovino za politične potrebe (polityka historyczna), ki naj namesto dlakocepske kritičnosti poudarja junaške vidike narodove zgodovine. Ponekod pa so interesi vladajočega razreda ostali vezani na predkritično antifašistično interpretacijo zgodovine; nekatera novejša spoznanja so bila dodana za okras, bolj celostne interpretacije pa se niso uveljavile. Takšna primera sta Rusija – in Slovenija.

Zato ni težko razumeti, da se je pri nas desna opozicija v svojem boju za ideološko prevlado znašla v zavezništvu s kritičnim revizionizmom. Ta je z intelektualci, kakršna sta Alenka Puhar ali Drago Jančar, dosegel povsem primerljivo evropsko raven. A dejstvo, da je zgodovinopisni mainstream veliko bolj kot na Zahodu ostajal vezan na stare interpretativne vzorce – čeprav so bili ti pri nas potrebni veliko večje revizije –, je pripomoglo, da se je na njegovih robovih kritično zgodovinopisje začelo mešati z revizionizmom drugačne sorte: takšnim, ki si namesto bolj niansirane podobe preteklosti prizadeva ustvariti nove mite za politično rabo.

Če je v poljski avgustovski polemiki tradicija opozicijskega kritičnega revizionizma trčila z oblastno mitologizacijo, sta se v Sloveniji spopadli dve zastareli obliki zgodovinsko-političnega moralizma. Ena je ohranila kanec šarma disidentske kritičnosti, druga epolete antifašizma. A obe sta veliko preveč površni za duhovne potrebe našega časa; sta gluhi priči vse večje provincializacije slovenskega intelektualnega prostora.

***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, urednik Razpotij ter raziskovalec na CEU v Budimpešti.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.