Mediji nis(m)o sami sebi namen

Če se pogovarjamo o tem, kaj slovenski mediji storijo za državo in njene državljane, lahko rečemo, da storijo veliko. Kaj pa stori država zanje?

Objavljeno
19. oktober 2018 06.00
Posodobljeno
19. oktober 2018 06.00
FOTO: Tadej Regent/Delo
Vse pogosteje se postavlja vprašanje, koliko prihodnosti še imajo tiskani mediji. Se bo ta čas izmeril v desetletjih ali morda le še letih? Veliko industrij in proizvodov se že ukvarja s takšnim vprašanjem razvoja in obstoja, veliko se jih z njim spopada v tem trenutku, nekatere to še čaka. Spremembe so neizogibne in veljajo za vse.

Razumevanje domače medijske slike zahteva nekaj pojasnil. V primerjavi z evropskimi trendi prodanih naklad dnevnih časopisov lahko ugotovimo, da Slovenija bistveno ne odstopa od njih, je pa trend padanja pri nas izrazitejši: v Evropi je v obdobju med letoma 2012 in 2016 prodana naklada tiskanim dnevnim časopisom povprečno padla za 21,2 odstotka, v Sloveniji za 27,7 odstotka. Če pogledamo podatke za eno leto, je bil v obdobju 2015–2016 v Evropi povprečen padec naklad 4,9-odstoten, pri nas pa (v obdobju 2014–2015) 6,2-odstoten (vir: WAN, World Press Trends 2017). Trendi se umirjajo, vendar so jasni in tiskanim medijem ne prav naklonjeni.

Padanje prodanih naklad je samo ena plat težav, s katerimi se spoprijemamo. V Sloveniji so vložki v oglaševanje v tiskanih medijih bistveno nižji, kot bi morali biti glede na njihov doseg. Televizija dosega 95,7 odstotka populacije, stare od 15 do 75 let, tiskani mediji pa le 15 odstotkov manj, natančneje 81,8 odstotka. Vendar če te podatke primerjamo s podatki o porazdelitvi oglaševalskega kolača, znaša delež oglaševanja v televizijskih programih pri nas 83 odstotkov, v tiskanih pa le 7,3 odstotka, torej enajstkrat manj (vir: Mediana, Valicon). Gre za izrazito anomalijo, specifično za slovenski medijski trg; delež televizijskega oglaševanja v razvitejših evropskih državah je namreč precej nižji kot v Sloveniji.

Kakšna je torej prihodnost medijskega tiska pri nas?

Pred leti smo lahko spremljali napovedi, da bo elektronska knjiga v kratkem povsem izpodrinila tiskano. Pa se je izkazalo, da se to kljub začetnemu navdušenju nad e-knjigo ni zgodilo. Takšno je tudi mnenje šefa založbe Macmillan, Johna Sargenta, ki je na letošnjem Frankfurtskem knjižnem sejmu udeležence suvereno prepričeval, da bo tiskana knjiga preživela izzive digitalne dobe.

Večji problem kot v mediju samem – elektronskem ali tiskanem – vidim v konceptu branja, v zahtevi po pozornosti, ki so je, kakor se zdi, današnje generacije sposobne manj. Spremenjene navade ne narekujejo zgolj sprememb pri predstavljanju medijskih vsebin, z njimi imajo težave v številnih drugih industrijah.

John F. Kennedy je s svojim znanim izrekom – »Ne sprašuj, kaj lahko država stori zate, ampak se vprašaj, kaj ti lahko storiš zanjo« – obrnil razmišljanje o tem, kaj lahko pričakujem od države. Vendar je tisti, ki ustvarja pogoje za delovanje gospodarskih subjektov, prav država. In ta država bi za obstanek slovenskih tiskanih medijev lahko kaj naredila. Če seveda meni, da so mediji za ohranjanje kondicije in razvoja odprte, strpne in demokratične družbe pomembni.

Če se pogovarjamo o tem, kaj slovenski mediji naredijo za državo in njene državljane, lahko rečemo, da veliko. Med drugim bistveno pripomorejo k ohranjanju slovenskega jezika. Najbrž bolj kot predvajanje slovenske glasbe na radijskih postajah, ki je regulirano do minute in predmet sankcij, kadar ni dosledno upoštevano. Tiskani mediji uporabljamo slovenski jezik in jezik, ki ga uporabljamo v tisku, je precej bogatejši od tistega, ki je lasten pisanju na spletu. Ne gre mi iz glave stavek, ki sem ga slišala pred kratkim: »Naučila sem se brati iz Dela.« In ponosna sem, da sem prejšnji mesec v imenu Dela podpisala soglasje pristojnemu ministrstvu za šolstvo, da za potrebe maturitetnih nalog lahko brezplačno uporablja članke iz Dela.

Kot medijska hiša skrbimo za to, da bralce dnevno obveščamo o vseh relevantnih dogodkih. O njih pišejo novinarji, ki do družbenih vprašanj pristopajo s svojo profesionalno etiko, s svojim kritičnim pristopom in poznavanjem različnih tematik pa prispevajo k svobodi mišljenja, izražanja, sporočanja in sprejemanja informacij ter mnenj brez vmešavanja katerih koli organov oblasti ali drugih institucij, kar je ena temeljnih prvin demokratične družbe. Morda smo prevzetni, a sebe vidimo v vlogi tistega, ki bralcem pomaga razumeti čas in svet, v katerem živimo.

Tudi mlajše bralce, ki (še) niso vajeni branja – njihova pozornost je kratka, interesi pa zelo ozki –, vzgajamo in spodbujamo k branju tiskanih medijev. Naš cilj je, da bralcu pomagamo pri oblikovanju lastnega mnenja na podlagi verodostojnih informacij, saj je to v času poplave nepreverjenih ali celo lažnih novic gotovo ena naših najpomembnejših nalog.

Kaj je tisto, kar v danih, tiskanim medijem nenaklonjenih časih, država lahko stori za založnike tiskanih medijev, ker mi sami tega ne moremo? Lahko ustvari prijaznejše okolje: lahko razmisli o znižanju ali ukinitvi DDV na tiskane medije; če tega ne more storiti, lahko namesto tega s subvencijami pripomore k ohranjanju novinarskih delovnih mest; lahko priporoči minimalne površine, ki jih trgovci v supermarketih namenjajo policam za časopise in drugo periodiko; lahko razmisli o tem, kako se deli oglaševalski denar državnih podjetij; lahko pomaga s subvencioniranjem dostave časopisov.

Prepričana sem, da bo časopis obstal še nekaj časa. Kako dolgo bo obstal v takšni obliki, kot smo ga bili navajeni, lahko ugibamo na podlagi podatkov, ki sem jih navedla na začetku. A bolj kot to, kako dolgo bomo brali časopise na način, kot jih (še) beremo danes, me vznemirja misel, kaj želi naša družba in kaj želi naša država. Upam, da odgovorne in družbeno aktivne državljane. Mediji namreč nis(m)o sami sebi namen.

***

Nataša Luša je direktorica Dela

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.