Memorandum: nikoli v nedeljo

Toda ta tekst je samo še en dobronamernostni dekret več tako rekoč profesionalno volonterskih zaskrbljencev za družbo, ki po neki logiki veljajo za poklicane, da se ob nedeljah s tem ukvarjajo.

Memorandum mi je Dejan poslal že pred časom (takrat še z manj fancy žanrsko definicijo) in me prosil, naj ga preberem. Ker ga v razumnem roku nisem, sem se izgovoril, da nisem imel časa — kar niti ni bilo daleč od resnice —, kljub temu pa me je še povabil, naj ga podpišem. Takrat sem postal ciničen. Ali se mu morda zdim človek, ki podpisuje še kaj drugega kot lastne tekste? Pozneje sem se mu megleno opravičil.

Neglede na to pa mislim, da je zdaj čas za cinizem.

Steinbuchovci skratka pravijo takole:

»Spoštovane državljanke in državljani, kot narod in država smo prišli do prelomne točke. Gospodarska recesija, v katero smo padli pred dobrimi tremi leti, nas je potegnila še globlje v družbeno, politično, socialno in pravno krizo. Znašli smo se tudi v najhujši moralni krizi v kratki zgodovini svoje državnosti.«

S takimi trditvami imam osebno najmanj dva problema: prvi je, da se lahko z njimi vsakdo strinja, drugi pa, da jih lahko tudi vsakdo postavi.

Sam mislim, da nima smisla javno govoriti o ničemer, kar je stvar vsesplošnega konsenza. Osebno sem sicer profesionalno deformiran v tem smislu, da sem kot kolumnist skorajda patološko izbirčen glede tém, ki si jih izbiram, in da torej zame pridejo v poštev le tiste, pri katerih so mnenja vsaj deljena, če že ne drastično polarizirana.

Toda ne gre samo za to. Gre tudi za to, da je za javno debato sámo po sebi naravnost škodljivo govoriti o samoumevnih stvareh, glede katerih se ljudje strinjajo, saj to negira dialog kot dogovarjanje. Podobna ali enaka mnenja so za razliko od različnih, nasprotujočih si mnenj, pri katerih gre s posledicami vred zares, le neobvezna, konverzacijska, družabna, brezpredmetna téma.

Zgoraj citirani uvodni odstavek memoranduma bi se v prostem prevodu glasil nekako takole: »Dober dan, sosed, kako vam kaj gre?« — »Ah, saj veste, kako je.« — »Ja, nikarte, res je, ni nam lahko.«

Slovenci so na žalost najbolj zadovoljni, če jih čim več enako ali vsaj podobno misli. Srečni so, če se strinjajo — to jih namreč navdaja s prepričanjem, da imajo prav. Tudi če nimajo. Predvsem pa jim tako ni treba še enkrat, dvakrat premisliti.

Kdor reče, da je Slovenija v krizi, ima seveda prav — vendar samo navidez. To je res le do te mere, da imamo z državo in s samimi sabo probleme, ki so sicer videti napornejši kot tisti pred nekaj leti, vendar pa niso nerešljivi. Naš problem je samo v tem, da ne znamo reševati problemov. Mnogih ne znamo niti identificirati, kaj šele rešiti. Super, probleme vsi čutimo, to je že nekaj, kajneda, verjetno že veliko, s tem se strinjamo, vse gre k hudiču, dajmo zdaj torej skupaj potegniti kot en mož in žena in kot narod in tako naprej in bla-bla-bla.

In ko se Slovenci enkrat znajdejo v taki situaciji, jim ni treba dvakrat reči, da verjamejo, da je nastopila moralna kriza, kriza moralnih vrednot.

Po mojem pa to sploh ni res.

Če bi bila res kriza vrednot, se ne bi vsi enoglasno zgražali nad velikimi in majhnimi barabami, zločinci, prevaranti, poneverjevalci, tatovi, lažnivci in podobno svojatjo, pa naj se kaže na uglednih položajih ali skriva v kriminalnem podzemlju.

Če bi bila res kriza vrednot, se ne bi vsi enoglasno zgražali nad lenuhi, nesposobneži, površneži, neodgovorneži, neodločneži, dvomljivci, preužitkarji in podobnimi šalabajzerji. Ne bi se zgražali, konkretno, niti nad slabimi slikarji, čistilkami, urbanisti, novinarji, menedžerji, politiki, govorniki, profesorji in avtomehaniki.

Give me a break! To nikakor ni moralna kriza, to je samo profesionalna in psihološka kriza. Ali ne vidite, da obstajajo skorajda vsi okvirji in kriteriji, na čelu z zakoni in pravilniki, uredbami, statuti, znanjem, definicijami in tradicijo ter inovacijo, na podlagi katerih lahko zadovoljivo dobro presojamo, kaj je prav in kaj ni, kaj je dobro in kaj ni?

Problem je samo v tem, da zase in za druge iščemo kazuistične argumente, zakaj se nam vseh teh pravil, ki jih imamo in na nekakšen sprevržen način tudi priznavamo, vsaj v določenih primerih in v določenih situacijah ni treba držati. Dvojna merila imamo, pravila pa še bolj dvojna. Vedno nekdo nekomu drži štango, proti kateri bi v vseh drugih primerih protestiral. Vedno se nekdo brani z za lase privlečenimi izgovori, ki jih bo rade volje dezargumentiral, kadar se jih bo naslednjič oprijel nekdo drug. Vedno je nekdo z malim zadovoljen ali s polovično opravljenim delom. Vedno je mogoče najti razlog proti pametnim predlogom, vedno pa tudi razlog za neumnost. Vedno obstajajo razlogi, da nekaj naredimo ali da sprejmemo neko odločitev, kot spet drugič obstajajo tudi razlogi za to, da ne naredimo ali je ne sprejmemo.

Vedno so krivi drugi. Družba, to so drugi. Kriza moralnih vrednot, to so drugi. Samo ne jaz, samo ne mi.

V tem smislu je memorandum GO spretno napisana in — saj ne rečem — pametna, čeprav kao kolektivna kolumna. To je tekst, ki s svojo državotvorno in obenem civilnodružbeno urgentnostjo vendarle hoče preseči medijsko minljivost honoriranih ali plačljivih tekstov. Osebno mi sicer ni jasno, zakaj hoče kolumnist napisati kaj več kot kolumno, a naj mu bo, Steinbuchu.

Da je bila motivacija za ta dekret tako rekoč profesionalno volonterskih zaskrbljencev za družbo, ki po neki logiki veljajo za poklicane, da se ob nedeljah s tem ukvarjajo, res zgolj dobronamernost — pravim zgolj, ker to pač ni dovolj —, pa je postalo hočeš-nočeš jasno v torkovih Odmevih, ko so kdo ve zakaj, a najbrž ne brez razloga povabili v studio kot oponenta Steinbucha in Flajšmana.

Če odštejemo LDS-ovčeve nesramne in neumne insinuacije, da ima Steinbuch nekaj političnega za bregom — in njegovo nespretno polemiziranje —, je bilo skorajda ganljivo slutiti, kako sta si bila pri vsej tej bojeviti retoriki edina pri nekaterih ključnih, usodnostnih vprašanjih narodne rešitve (če uporabim njun žargon).

Načelno sem sicer absolutno na Steinbuchovi strani, toda to je bila vendarle metafora slovenskega političnega življa: pri površno pregledanem pacientu smo diagnosticirali identične bolezni, morda bi jih celo hoteli zdraviti z identičnimi terapijami. Ampak ne: raje se obkladamo, da ima nasprotnik — nasprotnik?! — nekaj za bregom in da torej nima legitimnosti.

Tako pač je, če se s stvarmi ukvarjamo ob nedeljah.