V prihodnjih zgodovinskih in arhitekturnih učbenikih bo nezmožnost oziroma nepripravljenost materialno najbogatejših družb v zgodovini človeštva, da bi regulirale lastno stanovanjsko krizo, gotovo deležna posebne pozornosti. Generacije ljudi se rodijo, živijo in umrejo v neustreznih bivanjskih pogojih.
V zadnjih letih, ko je naložba v nepremičnine postala tako zelo dobičkonosna, da je dolgoročno v vseh pogledih bolj smiselna kot vlaganje v sklade tveganega kapitala, saj je hkrati obdržala svojo pregovorno varnost, pa razumevanje stanovanja kot naložbe krizo še dodatno slabša.
Verjetno nevzdržne razmere glede stanovanj lahko razumemo kot enega izmed osnovnih dokazov za iracionalnost gospodarskega sistema. Že desetletja poslušamo, kako bo trg, če se znebimo regulatorjev ter se država in občine omejijo pri poseganju vanj, izravnal nesorazmernosti, zato je samo vprašanje časa, kdaj bodo cene nepremičnin padle na svojo »realno« vrednost.