Minister Žigabajt resetira Plečnikovo tržnico

Človek hodi leta in leta na tržnico, potem pa mu arheologi z žegnom vlade dopovejo, da je v bistvu arheološko najdišče.
Objavljeno
23. marec 2012 22.34
Marko Crnkovič, Delo.si
Marko Crnkovič, Delo.si

Zaščita Plečnikove tržnice, ki jo je za enoletno obdobje podpisal Žiga Turk in s tem do nadaljnega onemogočil gradnjo podzemne garaže, je napaka: politična, urbanistična, arhitekturna, spomeniškovarstvena.

Raziskave so pokazale, da je cerkvenih objektov in srednjeveških utrdb pod tržnico več in da so njihovi ostanki ohranjeni bolje, kot so domnevali doslej.

Naj najprej analiziram možne politične razloge za to Turkovo potezo.

Minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport je sam priznal, da mu ni všeč, da se je to moralo zgoditi prav zadnji teden pred nadomestnimi lokalnimi volitvami v Ljubljani. Vendar obenem dodaja, da mu zaradi strokovnih in časovnih razlogov drugega ni preostalo.

To je morda res. Res pa je tudi to, da mu je šel na roko volilni koledar in da danes — zaradi predvolilnega molka — načeloma sploh ne bi smeli komentirati te téme. Glede na periodičnost določenih publikacij in kolobarjenje komentatorjev bi lahko šel ministrov podpis v tem najbolj kritičnem obdobju prvih nekaj dni po razglasitvi gladko mimo brez večje pozornosti medijev.

Ta vlada je izjemno prefrigana — in to je mišljeno kot kompliment. Že nekajkrat je dokazala, da zna nevtralizirati ali vsaj zmanjšati negativne reakcije tudi s švicarsko natančnim tempiranjem svojih potez. Prav, to cenim. Tako delajo profesionalci (ne pa tako kot tiste nerode pred njimi). Upajmo samo, da bodo to čim večkrat dobre poteze.

Ta že ni.

Pri razumevanju Turkove odločitve je pomembno upoštevati, da je bilo mnogo, premnogo ljudi že doslej proti gradnji in da je bilo njihovo trdo, simbolično in celo aktivistično jedro skoncentrirano zlasti med kulturniki, vogalovarstveniki iz različnih branž in podobno senzibilnimi (a ne tudi urbano senzibiliziranimi) meščani naše dobre, stare, male, fijakarske, romantičnih vedut prepolne prestolnice.

Skratka: po krivičnih, neargumentiranih in nekulturnih frontalnih napadih ob napovedani in dejansko izvršeni “ukinitvi” ministrstva za kulturo ter nelagodju ob imenovanju Jožeta Dežmana za direktorja Arhiva Slovenije in Mira Petka za direktorja direktorata za medije se je Turku končno posrečilo povleči potezo, s katero si je pri najbolj kritičnih nasprotnikih zelo izboljšal rating.

V tem smislu je bila zaščita Plečnikove tržnice dobra PR poteza. Če bi se požvižgal na ugotovitve arheologov in dovolil gradnjo, kot je bila zamišljena, bi v očeh hardcore kulturnikov — in tašče ministra za finance — definitivno obveljal za primitivca brezobzirnega liberalizma, za kakršnega so ga že tako ali tako od začetka imeli.

Pa poskusimo še drugače: morda pa je ohranjanje kulturnozgodovinskih spomenikov (za vsako ceno) politična vrednota SDS? Na podoben način je namreč že Turkov predpredhodnik Simoniti (iz iste stranke) poskušal zaščititi Kolizej — čeprav je bil kot kulturnozgodovinski spomenik še veliko manj vreden kot Plečnikova tržnica.

Da gre za urbanistični konzervativizem kot odraz desnosredinske vrednostne orientacije SDS, na prvo politološko žogo zveni logično, ne pa tudi prepričljivo. Ker kdo pa pravi, da je SDS konzervativna stranka? Prej bi jo opisal kot stranko, ki bi tako rekoč pol države najraje postavila na glavo — in to v mnogih primerih celo upravičeno! (No, kdo pa je ne bi?)

Ne gre mi skratka skupaj, da bi se SDS zavzemala za nedotakljivost Plečnika. Prej bi ji pripisal, da se bo zavzemala za posodobljenje in funkcionalizacijo Plečnika kot eminentnega slovenskega avtorja, ki je vtisnil Ljubljani neizbrisen pečat, vendar ga je urbanistično in prometno povozil čas in zato nujno rabi spoštljivo, toda praktično adaptacijo.

Če ne bodo zgradili garaže pod tržnico, ji prerokujem, da jo bo čez deset let doletela klavrna usoda stadiona za Bežigradom. Morda ne bo tako zaraščena, bo pa podobno zapuščena ali vsaj zaparkirana.

Predvsem pa mi ne gre skupaj, da se je zaustavitve projekta posodobljenja tržnice lotil prav minister Žigabajt. Nismo še namreč pozabili, da se je pred manj kot letom in pol s somišljeniki namenil resetirati Slovenijo. Pri tem je požel sicer še več cinizma kot naklonjenosti, toda nikakor se ni s tem deklariral kot nekdo, ki se zavzema za status quo. In ali ni zdaj kot minister v položaju, ko lahko naredi še tem več?

Ne gre mi skratka v glavo, da gre razumen človek, ki rad spreminja ustaljeni red stvari ne le z besedami, temveč tudi dejansko, z opravilno močjo in izvršno oblastjo in z razlogi, upoštevat obskurna priporočila arheologov.

S tem ne spodbijam njihove strokovnosti in smiselnosti. Hočem samo reči, da so priporočila arheologov fakultativna in družbeno marginalna. Če bi vedno poslušali žličkarje, bi bil center Ljubljane dandanes praktično nepozidan ali pa bi bil kvečjemu velikanski arheološki park.

Sklicevanje na stroko je v primeru tržnice še tem bolj nenavadno, ker SDS ne slovi ravno po tem, da bi se ravnala po strokovnih mnenjih ali jih sploh kakorkoli upoštevala. Vsi se še dobro spomnimo, kako radi in pogosto so njeni veljaki omalovažujoče govorili o strokovnjakih različnih profilov — zlasti medijskih teoretikih, ekonomistih, pravnikih — kot o “tako imenovanih strokovnjakih”. V nekaterih primerih so imeli celo prav, vendar si s tem pač niso dali dobre popotnice.

Je torej ministrova poteza nagajanje opoziciji, konkretno Jankoviću? Ali celo maščevanje? To verjeti je za ljudski glas privlačno, ni pa tudi samoumevno. Najmanj, kar smemo reči, pa je to, da je negradnja garaže za vlado dobrodošla, tako rekoč elegantna in za nameček še piarovsko učinkovita kolateralna škoda v brezbrižno napetih odnosih med SDS in Jankovićem.

Toda kaj bi z nagajanjem dosegli? Mu preprečili zmago na jutrišnjih volitvah? Ali morda na volitvah 2014? Ne verjamem, da je to njihov cilj – ker le zakaj bi si zastavljali tako nerealne in irelevantne cilje? Morda pa ga hočejo samo ponižati. Ali pa to počnejo zato, ker lahko. Ne vem. Morda to delajo zato, ker je politične, finančne in socialne peripetije, kakršne so se dogajale med gradnjo Stožic, lažje preprečiti na tak način, počez, kot pa se s tem ukvarjati sproti in od blizu.

V vsakem primeru se zdi Turkova poteza iracionalna. Verjetno vsi razlogi od naštetih po svoje in po malem držijo, nobeden pa popolnoma zares.