Na vrhuncu sezone pride minister
Zdravko na kontrolni in malce lastnohvalni izlet na morje. Pohvali se, da so do zdaj, na skoraj polovici sezone, unovčili »že« približno 120.000 vavčerjev, kar se ne zdi ravno dosežek. Jih bodo milijon do konca leta? Kaj pa preostali milijon?
Priznati moramo, da so boni (vsaj) nekaterim pomagali. Spodbujanje turistične industrije je dobra poteza, saj je panoga res hudo v buli. V Ljubljani, Postojni, Rogaški, še marsikje in pri marsikom pa boni niso kaj prida prijeli. Zdavnaj je napočil čas, da bi se gospodarski velemojstri malce obrnili.
Sedanji in bodoči piranski župan sta ministru pokazala najbolj vzorno urejen del portoroške plaže. A če bi ga peljala le dvesto metrov stran, na zapuščeno Metropolovo plažo, in to ponoči, kjer niti luči ni, in so v tlaku nevarne luknje, bi si morda še nogo zlomil. Povedala mu nista niti tega, da ima zaprt Metropolov bazen gnilo vodo.
Zdravko je pozabil pojasniti, zakaj so državni lastniki prav v času njegovega ministrovanja tako slabo prodali hotele špekulantom. Raje je napovedal, da bi za slovenski turizem zadoščalo, če bi imel »dva ali tri velike lastniške plejerje« ... Ni pa povedal, koliko je prav zaradi takega lastniškega koncepta (ki so ga začeli že v Bavčarjevih časih) in nestrategije položaj v turizmu na slabšem, kot bi bil, če bi bil v rokah gibčnejših gospodarjev. Portorož je res trdoživ, če toliko let kljubuje siromašenju, in vsemu navkljub še vedno dosega najvišje cene v državi. Ni matematika, ki bi izračunal, kolikšno premoženje izgublja nekoč cesarsko letovišče, ker je brez gospodarja in kompasa. Občinski možje in svetniki pa se izgovorijo, da oni že ne morejo vplivati na vsebino ponudbe, kaj šele na lastninjenje.
Res ne? Samo odlok bi sprejeli, v katerem bi pisalo, koliko višja je taksa za prodajo kiča in plastične hrane. Dobrim in domačim gostilnam pa bi dajatve odpisali. Pa bi videli, ali občina lahko vpliva na ponudbo. Kdo je torej kriv, da nimajo predpisov, ki bi vsaj približno krojili turistični red? Raje demokratično pljuvajo po tistih, ki so jih sami volili. Pa saj lahko že čez dve leti spet vse spremenijo in postavijo tiste, ki vedno vse vedo in so največji mojstri za vse, celo za mafijo.
Volitve so sicer eno, oblast pa nekaj čisto tretjega. Poglejmo stranko Desus. Na vsaj treh velikih regionalnih odborih brbota kot v sodu. Volivci niso ravno prepričani, ali so res glasovali za takšno politiko. A karavana gre svojo pot, saj bomo ob pravem času že kako prepričali kamele, da smo najboljši. Jim bomo obljubili, da ni treba plačevati javne RTV. In bo treba programe za manjšine ukiniti, na primer. Ne vem, kaj bodo rekli izolski in koprski volivci, ki so dali glas svojim petim možem in eni ženi v parlamentu oziroma vladi, ki zdaj podpira ukinjanje naročnine, torej sestrelitev nacionalne RTV iz orbite.
In teh poslancev ni prav nič sram. Predstavljajte si, da bi se
Jožef pisal Horvat. Prišel bi na tiskovno konferenco in bi policiste obtožil, da so mu 180-krat nezakonito kukali v njegovo bazo podatkov (tako rekoč v njegove spodnje hlače). Celo tik pred polnočnico. Rekel bi, da je za to kriv
Marjan Tainta, ki da je en velik škodljivi udbovec, s kakršnimi je treba dokončno opraviti. Čez teden dni se izkaže, da vse to sploh ni res, ker je v Sloveniji okoli 10.000 Horvatov in ker Jožef ne razume sistema vpogledovanja v datoteke državljanov. In potem bi Jožef rekel, da tega ni vedel in da tako ali tako ni rekel nič takega. Opravičil pa se niti približno ne bi. Niti na kraj pameti mu ne pade. Oh, ne, on je poslanec. Poslanci se ne zmotijo. Kot vojaki ob meji, ki se prav tako nikoli ne zmotijo. In njihovi generali nikoli opravičijo.
Imel sem to čast, da mi je celo en lokalni svetnik Davorin zabrusil, kako bi ga moral veliko bolj podpirati, ker da je on zame, pozor, »državni organ«. Če že en navaden lokalni »organček« zahteva od mene strahospoštovanje, si lahko mislite, kako pomembni so potem lahko poslanci. Se bodo oni komu opravičevali? Ha! Kaj šele njihov šef, Plitkodržavni Sajvestekdo, ki meče pasje bombice! Ampak, niti če me mučite, ne priznam, da sem kaj rekel. Še posebno od zadnjega petka, ko sem si ogledal mučilne naprave v enem od beneških muzejev. Nikoli ne veš, kdo vse je lahko »organ«! In kaj vse zna inkvizicija. Eppur si muove! je rekel čisto na koncu en zvezdogled z Markovega trga.
