Minuta za vzgojo: Cepljenje in pediatrični lobi

Nekoč smo se zabavali ob prebiranju rubrike Saj ni res, pa je.

Vanjo so spadale novice, ki so se zdele tako nenavadne, da niso mogle biti resnične.

Spletni Prosti slovar žive slovenščine Razvezani jezik pravi tako: »Priljubljen naziv za časopisno rubriko z bizarnimi, presenetljivimi novicami o enojajčnih peterčkih, triglavih teletih, truplih Nezemljanov, Victorii Beckham v trenirki ipd.«

Danes bi se lahko zabavali ob novičkah, ki bi spadale v rubriko »Kaj pa, če je vse res?«, če ne bi bile nekatere med njimi potencialno škodljive. Če bi nad reptili, ki da so med nami, in bitji iz onostranstva, ki s tuzemskimi prebivalci komunicirajo prek medijev, kot je Lana Praner, marsikdo še lahko zamahnil z roko, to težje naredimo, ko se vname razprava o domnevni škodljivosti cepljenja.

Zaradi vse bolj intenzivnega pritiska »prepričanih« se dvom v smiselnost takega početja utrjuje tudi med tistimi, ki niso imeli dovolj časa, znanja ali energije, da bi se temeljito poglobili v problematiko.

Če znanec, ki na primer velja za pametnega človeka, na facebooku objavi novico, da cepljenje škodi, in če je takih znancev sčasoma vse več, bodo tudi sami začeli razmišljati, kaj pa, če je vse res.

In če se poleg novice o domnevni škodljivosti cepljenja pojavi še zgodba o nekakšnem pediatričnem lobiju, ki je neupravičeno prepričan v svojo nezmotljivost, ker ne prisluhne staršem, ko ti podvomijo o njegovi nezmotljivosti, ga noben pediater v državi ne bo več mogel prepričati s strokovnimi argumenti.

Saj vendar vsi vedo, da so pediatri korumpirani in da vrana vrani ne izkljuje oči.

A z logiko je mogoče samozavestno priti do napačnih zaključkov in tudi laž, ki jo ponavljajo dovolj dolgo, lahko postane v očeh nekaterih resnica.

Če pri številkah na tetrapakih mleka, ki naj bi razkrivale, kolikorat je bilo mleko prepakirano, človek, ki uporablja zdravo pamet, še lahko suvereno presodi, da gre za traparijo, pri kemijskih sledeh v zraku morda že ostane v dvomu, saj se okoli njega vse pogosteje oglašajo posamezniki, ki pravijo, kaj pa, če je to res.

Nenadoma namreč skoraj vsi dvomijo o skoraj vsem.

Kadar se torej starši, okrepljeni z informacijami, ki so jih našli z googlom, ne strinjajo z zdravniškim mnenjem, ne pomislijo več, da ima pediater morda prav; nenazadnje se je izobraževal sedem in več let, sami pa so za brskanje po spletu porabili morda en teden.

Ne, pomislijo, da je v ozadju lobi, ki zaradi svojih interesov omejuje njihove.

Kajti kaj drugega kot ščitenje lastnih interesov je njihova nepripravljenost, da bi cepili svojega otroka, ker obstaja tveganje za stranske učinke?

In kako sebično je tako početje, če vemo, da z njim ogrožajo tiste, ki se zaradi svojega zdravstvenega stanja dejansko ne smejo cepiti?

Takšno vprašanje je brezplodno, saj mi bodo nasprotniki tako postregli s podatki, da učinkovitost cepljenja ni dokazana, in vprašali, koliko me je za ta zapis plačal farmacevtski lobi.

Prepričevali me bodo, da se umiranje zaradi otroških nalezljivih bolezni ni zmanjšalo zaradi precepljenosti prebivalstva, ampak zaradi izboljšanja higijenskih razmer. Cepljenje pa da je bilo tako in tako uvedeno, ko se je pojavnost teh bolezni že bistveno zmanjšala.

Sladjana Velkov, ki so jo v Slovenijo povabili predstavniki društva za prostovoljno cepljenje, je, denimo, izjavila: »Če otrok težko zboli ali umre, koga bo prizadeti tožil?«

Koga bi morala tožiti moja stara mama, ki je zaradi davice v enem letu izgubila tri hčere? Ali pa je bila kriva sama, ker jim ni dovolj dobro umivala rok?

Res je, da so številni pomisleki lahko pravilni in utemeljeni.

Rachel Carson, ki je s knjigo Tiha pomlad opozorila na nevarnost škropljenja z DDT, je naletela na silovit odpor kemijske industrije. Toda s svojo poglobljeno študijo je dokazala, da je ta zavajala javnost in vladne organe o neškodljivosti sintetičnih pesticidov. Zaradi njene knjige je javnost uvidela, kaj se je dogajalo v okolju. Sprožila je globalno ekološko gibanje. Po njeni zaslugi so v ZDA ustanovili agencijo za varstvo okolja in prepovedali uporabo DDT za kmetijske namene.

Toda Rachel Carson je preučevanju škodljivosti DDT posvetila več desetletij, med nasprotniki cepljenja pa najdemo take, ki enako suvereno pišejo o škodljivosti cepljenja, neverodostojnosti Svetovne zdravstvene organizacije, ki da je povezana z Rockefellerjevim klanom, in o škodljivosti pretiranega pitja vode.

Pri tem ne morem mimo vprašanja: zakaj so mnogi pripravljeni dvomiti o celotni slovenski zdravniški stroki, ki je poenoteno stopila pred novinarje in zatrdila, da ni povezave med cepljenjem in avtizmom, in verjeti Sladjani Velkov, ki trdi, da je zaradi cepljenja umrlo nešteto otrok?

Ne moremo spremeniti drugih, lahko pa spremenimo sebe. Mati je prijatelju nekoč položila na dušo: »Če ne moreš povedati kaj lepega, molči.«

Vsak dan bolj spoznavam, da bi bilo za družbo izjemno koristno, če bi ljudje znali zajeziti svojo jezo in nezadovoljstvo nad vsem in vsakomer; če bi znali omejiti svoje tarnanje; če bi nehali širiti po spletu negativno razpoloženje.

Ko me prime, da bi objavila piker komentar na račun tega ali onega, pomislim, kaj lahko sama naredim, da nam bo vsem skupaj bolje.

Če ne zaradi sebe, vsaj zaradi otrok.

Vsak njihov dan je poln veselja.

Res nočem, da bi se zaradi zastrupljenega družbenega ozračja, h kateremu bi prispevala s svojim včasih upravičenim, mnogokrat pa morda neupravičenim negodovanjem, bentenjem in tarnanjem, prelevili v kronične nergače.

Želim, da bi bili čim dlje svetli, prisrčni, topli, mili.

Pomagajte še vi.