Minuta za vzgojo: Oblak

Kako velika je stiska, ki otroka požene v smrt?

O tem najbrž veliko vedo strokovnjaki, precej manj pa vsi drugi, denimo prijatelji, starši in šolniki.

Sredi maja je Televizija Slovenija predvajala kratki študijski igrani film Oblak. Tržačan Martin Turk ga je posnel že leta 2001 in se v njem osredotočil na temo, ki jo je – sicer iz drugačne perspektive – gledalcem približal film Razredni sovražnik.

Samomori med mladimi na srečo niso pogosti, a to ne pomeni, da jih ni. In ker so, se je treba o njih pogovarjati.

In ker mladi niso vpeti samo v družino, ampak tudi v šolo, bi bilo modro, če bi se o takem dogodku pogovorili tudi z dijaki in denimo uro šolskega časa posvetiti spominu nanj.

Človeškega življenja ni mogoče kar tako izbrisati iz spomina. Nekoga ni več, a sled ostane. Na zboru dijakov in učiteljev bi lahko izmenjali misli o mladostniku, ki je odšel, in občutja, ki sta jih on in dogodek pustil v tistih, ki so ostali. Tak dogodek ne bi smel miniti, ne da bi sprožil refleksijo.

In tenkočuten pogovor o težavah, značilnih za to obdobje življenja (a ne na način svetovalne delavke v filmu Razredni sovražnik, ki ne prepozna, da ne zna navezati stika z najstniki), bi morda pomagal še komu: ne samo otrokom, tudi odraslim. Prav o teh težavah in o tem, kako jih okolica ne zna uvideti in prepoznati njihove resnosti, govori film Oblak.

Morda je v svoji naraciji in interpretaciji dogodkov nekoliko naiven, vendar ima pred filmom Razredni sovražnik prednost v tem, da jih nakaže. S tem med ogledom lahko da misliti tako staršem kot učiteljem.

V filmu Razredni sovražnik ni enoznačno predstavljeno, kaj je dijakinjo pripeljalo do samomora. Navsezadnje nikoli ni enega samega razloga za tako dejanje. Lahko je samo jeziček na tehtnici.

Film Oblak pa prikaže, kako občutljiva je otroška duša in kako neobčutljiva zna biti duša odraslih.

Glavni junak je enajstletni Marko, ki želi biti oblak. Oblaki so namreč zanj prispodoba svobode. In on bi rad bil svoboden.

Markovo življenje je razpeto med domom, kjer živi z mamo samohranilko, in šolo. Njegov najljubši kotiček je ribnik v ljubljanskem parku Tivoli, kjer ure in ure zre v nebo in opazuje oblake, kako hitijo nad njim.

Ker spet enkrat zamudi k pouku, mu učiteljica naroči, naj prebere domačo nalogo. Fant je nima, zato improvizira in iz praznega zvezka prebere zgodbo o tem, kako rad bi bil oblak. Učiteljica mu zvezek vzame in zagleda prazen list. Ne pohvali njegove iznajdljivosti niti domišljije. Namesto tega mu poočita, da ni napisal naloga, in se za povrh vsega pred razredom posmehne njegovemu razmišljanju.

Tudi s sošolci se ne razume in ko ga ti potem pred šolo zafrkavajo zaradi naloge zafrkavajo, se zakadi v enega od njih. Ustavi ga ista učiteljica, ki se ne zmeni za to, kaj je bil razlog za njegov odziv, ampak ga kaznuje in mu naroči, naj v zvezek napiše sporočilo mami, naj pride v šolo.

Tega sporočila mami ni hotel pokazati. Ko ga je doma vprašala, kako je bilo v šoli, ji je dal za podpisati drugo sporočilo, ki si ga je izmislil, da bi dobil njen podpis. Ko ji je dal beležko, je mama zavzdihnila, in rekla: A že spet. Čudilo jo je tudi, da je sporočilo zapisano s svinčnikom, a ga je vseeno podpisala. Drugi dan je učiteljica uvidela, kaj se je zgodilo, zato je Marka znova izpostavila pred razredom, ta pa je nato pobegnil. Film se konča, ko mama izve, da ga nikjer ni, oziroma s prizorom bingljajoče vrvi.

Življenje ni preprosto in enoplastno; vsaj ne tako preprosto in enoplastno, kot je v filmu Oblak.

A to ne pomeni, da se iz filma ne moremo ničesar naučiti.

Sama sem o njem in po njem še dolgo razmišljala. Znam prisluhniti znamenjem, ki jih oddajajo otroci? Znam biti dovolj mila in dovolj občutljiva za njihova subtilna sporočila? Ali pa nepopustljivo vztrajam pri svojem? In ali se mi bodo zaradi moje nepopustljivosti zaupali, če bo res hudo?