Moč pesimizma

Kadar je v skupnosti veliko posameznih pesimistov, se pojavi kolektivni pesimizem. Ta je slab, saj jemlje pogum tistim, ki se borijo za uspeh in pozitivne spremembe.
Objavljeno
16. junij 2018 05.00
Posodobljeno
18. junij 2018 11.19
Občutek zaskrbljenosti je evolucijska prednost, ker nam pomaga, da se bolje prilagodimo, saj predvidevamo prihodnje negativne dogodke, ki bodo zahtevali prilagoditev.
Zoran Milivojević
Zoran Milivojević
Zaradi velikosti svojih možganov si ljudje v nasprotju z živalmi lahko predstavljajo to, kar se ni zgodilo. Zato si poleg vsega drugega lahko zamislijo, kaj vse se lahko zgodi v prihodnosti. Zaradi te sposobnosti so nastali posebni človeški občutki, denimo zaskrbljenost in upanje.

Kadar upamo, si predstavljamo, da se bodo dogodki v prihodnje razvijali pozitivno ter skladno z našimi željami in vrednotami. Občutek upanja nas napolnjuje z življenjsko energijo, poletom, ki nam daje moč, da potujemo skozi čas in življenje proti tej viziji oziroma pozitivnemu cilju v prihodnosti.

Kadar smo zaskrbljeni, si predstavljamo, da se bodo dogodki v prihodnje razvijali negativno in bodo ogrozili nekaj, kar je za nas vrednota. Občutek zaskrbljenosti je evolucijska prednost, ker nam pomaga, da se bolje prilagodimo, saj predvidevamo prihodnje negativne dogodke, ki bodo zahtevali prilagoditev.

Kako nam koristi zaskrbljenost? Ključno je dvoje: preprečiti in pripraviti se. Kadar pričakujemo, da bi se lahko zgodilo nekaj negativnega, se vprašamo, ali lahko danes storimo kaj, s čimer bi preprečili takšen razvoj dogodkov. Če to res naredimo v sedanjosti, preprečimo negativni razvoj, ki smo si ga predstavljali.

Če je negativni razvoj dogodkov takšen, da ga ne moremo preprečiti, se vprašamo, kako naj se nanj pripravimo, da bi čutili čim manj negativnih posledic. Ne glede na to, ali smo premislili, kakšen bi bil najboljši ukrep, če bi se uresničil negativni razvoj dogodkov, ali pa smo s seboj v prihodnost odnesli nekaj, kar bi nas lahko zavarovalo, nam je zaskrbljenost pomagala, da smo bili bolje pripravljeni.

Mnogi strahovi so povezani s prihodnostjo, zato si ljudje že od nekdaj želijo, da bi »pokukali« v prihodnost, da bi vedeli, kaj jih tam čaka. Resničnost je takšna, da nihče ne ve, kaj se bo res zgodilo v prihodnosti. Zdi se, da znajo nekateri ljudje predvideti nekatere dogodke, toda nihče ne more predvideti vseh. Zato je treba biti pri sposobnosti jasnovidnosti vedno zelo previden, kajti tok prihodnjih dogodkov lahko predvidimo natančno ali napačno.

Če je inteligenca sposobnost, ki omogoča, da na nekaj pogledamo iz različnih zornih kotov, je verjetno najbolj inteligentno, da na morebitne razplete pogledamo tako iz pozitivnega kot iz negativnega zornega kota. Oba vidika nam zelo koristita. Pozitivno gledanje na prihodnost nam daje upanje in energijo, da si prizadevamo za cilje, o katerih smo prepričani, da jih bomo uresničili. S predvidevanjem negativnega se lahko izognemo oviram, ki smo jih predvideli, in se vnaprej pripravimo na tiste, ki se jim ne moremo izogniti.

Toda čeprav je najbolje na prihodnost gledati tako pozitivno kot negativno, ljudje pogosto nanjo gledajo ali pozitivno ali negativno. To so optimisti (beseda izvira iz latinske besede optima – dobro) in pesimisti (ta izvira iz latinske besede pessimus – najnižje, najslabše). Če primerjamo optimizem in pesimizem, lahko ugotovimo, da so pesimistične izjave pogosto slišati pametne in celo modre v primerjavi z naivnostjo, ki jo pripisujejo optimizmu. Poleg tega poznamo več razlogov, zaradi katerih se zdi, da je pesimizem močnejši od optimizma.

Pesimisti si zelo spretno predstavljajo negativne razvoje dogodkov, zato druge opozarjajo na razvoje dogodkov, o katerih drugi niso razmišljali. Raziskave so pokazale, da imajo ljudje, kadar slišijo od nekoga nekaj, kar se jim zdi logično, vendar sami niso pomislili na to, tisto osebo za pametnejšo od sebe.

Pesimist ureja stvari tako, da bo zadovoljen, če se bodo dogodki razpletli pozitivno in če se bodo razpletli negativno. Pomislimo, denimo, da oče svetuje sinu, naj se ne loteva nekega posla zaradi morebitnih nevarnosti. Če ga sin posluša in se odpove poslu, bosta oba zadovoljna, saj bo oče »potrdil« svojo avtoriteto in modrost. Če ga sin ne posluša, se loti posla in mu ne uspe, mu lahko oče očita, da je vedel, da se bo to zgodilo, in da je škoda, da ga ni poslušal. Če ga sin ne posluša, vendar mu uspe v poslu, lahko oče sebi pripiše del odgovornosti za uspeh, saj je sina pravočasno opozoril, naj bo pozoren in previden. Vedno lahko izjavi, da je vesel, da se je motil. Ne glede na razplet dogodkov bo torej tisti, ki daje pesimističen nasvet, videti moder in bo ohranil svojo avtoriteto.

Pesimisti se najbolj bojijo, da bi bili razočarani, če se tisto, o čemer so upali, da se bo zgodilo, zaradi kakršnega koli razloga ne uresniči. Njihova »čustvena ekonomija« je takšna: radi bi se izognili »travmi« močnega in velikega razočaranja, zato se odločijo, da bodo nenehno in vnaprej malo razočarani.

Pesimizem resda daje vtis premišljenosti, analitičnosti, odgovornosti, globine misli in podobno, vendar je njegova največja pomanjkljivost zatiranje pozitivnega videnja resničnosti. Če ni pozitivne vizije, ni niti pozitivne energije, ki je gibalo napredka.
Kadar je v skupnosti veliko posameznih pesimistov, se pojavi kolektivni pesimizem. Ta je slab, saj jemlje pogum tistim, ki se borijo za uspeh in pozitivne spremembe. Nastajata miselnost pasivnosti in pretirane kritičnosti ter kultura pametnih poražencev, v kateri primanjkuje medčloveške podpore in spodbujanja k napredku.