Money for nothing, chicks for free*

S prihodom pomladi smo po Unescovih navodilih tradicionalno praznovali svetovni dan poezije. Rada bi ga počastila z obrobno, a ne nepomembno anekdoto.

Ko sem bila mlajša, moj metabolizem hitrejši, moji odzivi pa temu primerno manj inhibirani, sem se s par desetletji starejšim in vidno bolj uveljavljenim pesnikom zapletla v kratek, ne več kot pol minute in par replik trajajoč spor na temo poezije in denarja. Izjavila sem namreč, da bi rada a) živela od poezije in b) živela premožno brez da bi c) v življenju počela še kaj drugega. Nekaj takega, kot uspeva glasbenikom, ki polnijo stadione, pač. Money for nothing and chicks for free. Ker je bil pesnik par desetletij starejši in vidno bolj uveljavljen, mi je s ciničnim nasmeškom zaželel vso srečo in si bržkone mislil, da sem bedasta. Pa nisem prepričana, da je imel prav.

Logika je šla namreč takole: ne da pri devetnajstih nisem vedela, da se od poezije v Sloveniji životari. Bila sem samo iskreno prepričana, da če se nekaj zdi narobe, je neobhodna dolžnost tistega, ki to prvi opazi, da to nekako popravi. In to, da poezija ne zmore prislužiti dostojnega življenja, se mi je zdelo, je narobe. In z leti, se mi je zdelo, se bom z opazovanjem, premislekom in še ne docela predvidenimi mahinacijami priučila, kako se to popravi, sicer si bom morala priznati, da mi je v življenju spodletelo.

Potem so prišli resničnost, dvom in resignacija in vzgojni argument, ki ga vladajoči sloji nalagajo vladanim - češ da ne počnejo nič posebej odločujočega in si zato ne zaslužijo omembe vrednega plačila -, se je kot plesen začel plastiti na obodu moje še na pol otroške pameti. Mislim, resno - tlačiti svoja čustva v besede, besede v stavke in stavke v neko zasilno celoto - saj to ne more biti resno delo. Resno delo je tisto, kar počnejo gasilci in zdravniki, potem pa se že počasi konča.

Nato pa je resničnost na srečo dobila novo dimenzijo. Izkazalo se je namreč, da velika večina delovnega ljudstva (to je tistih v rednih delovnih razmerjih za nedoločen čas) brez prevelike slabe vesti, pomislekov ali dvomov čisto spodobno, če ne kar nadstandardno živi od dela, ki na delo spominja še dosti manj kot poezija in v primerjavi s katerim se zdi pesniški doprinos svetu človeških stvari skoraj zavidanja vreden. In kjer je bil prej dvom, je zrasla zamera in nekako bo treba preprečiti, da bi se zamera razrasla v bridkost, saj bridkost, če nič drugega, ni dobra za srce.

Vsako leto me bolj utrjuje v prepričanju, da bi se morali več javno pogovarjati o denarju. Čisto tako, za ohranjanje perspektive. Morali bi premisliti o vrednosti stvari, o tem, iz česa je izrasla in kaj imamo od tega, da jo vzdržujemo. In če je odgovor na to vprašanje morda nič, vrednosti premisliti na novo in jih prerazporediti.

Žal mi je, če zvenim pretirano sindikalistično in žal mi je, če koga to moti, a prepričana sem, da si poezija ob svojem prazniku zasluži predvsem nekoga, ki bi se bil pripravljen resno in sistematično zavzeti zanjo. Pa ne zato, ker je narodotvorna. Zato ker je dostojanstvena človeška dejavnost, ki terja svoj čas, prinaša svoje rezultate in bi jo počasi morali nehati doživljati kot prizadevanje duha, ki mu pritiče tudi duhovna nagrada, ampak kot pošteno delo, ki mu pritiče pošteno plačilo. Kaj pa vem, morda bi morali za začetek svetovni dan poezije prestaviti na prvi maj.

***

* »Plačilo za nič, bejbe zastonj«; prevod refrena skladbe