Moške vojne in Kelly

Če gledamo nore bližnjevzhodne vojne, uničevanje Palmire (nazadnje je vojni stroj zmlel znameniti tamkajšnji slavolok) in drugih spomenikov človeške civilizacije pa navzkrižna bombardiranja velesil in medsebojno mikroobračunavanje v Siriji, večne spopade med Izraelci in Palestinci, v Afriki ... in če ob tem pomislimo še na množice beguncev, ki so rezultat teh bojev, preračunljivosti vplivnih sfer velesil, vojne industrije in tudi vabljivih azilskih pomoči v nekaterih evropskih državah, ki so iz dneva v dan bolj previdne in manj radodarne, se vse to zdi skorajda neprimerljivo z eno smrtno kaznijo ene izgubljene ženske v Ameriki.

A zločin je zločin in zasluži si kazen. Toda kako v tem ponorelem svetu razumeti nedavno usmrtitev Kelly v ameriški Atlanti? Ni primerljiva z vojnimi in begunskimi tragedijami, z vsemi drugimi, predvsem moškimi napakami, njihovimi precej bolj milo kaznovanimi zločini in spodrsljaji. Zato je v njej, tako razumem, nekaj zloveščega in čudnega. Tudi zato, ker ostane veliko malih in velikih zločinov moškega sveta nasploh in še posebno nad ženskami neopaženih in nekaznovanih.

Tudi če primera Kelly ne primerjam z vsemi temi gigantskimi katastrofami, ki puščajo za seboj na milijone smrtnih žrtev, ali pa z vsemi drugimi »moškimi« usmrtitvami, ki so gotovo veliko pogostejše, je usmrtitev ženske Kelly v Atlanti v ameriški državi Georgia vendarle odmevala. Tudi ob vseh tistih izživljanjih, ki jih trpijo ženske v bolj moških kulturah, pri čemer se lahko hitro spomnimo raznih posilstev v Indiji itd.

Za vsemi temi konkretnimi ozemeljskimi, političnimi, verskimi, trgovskimi in podobnimi vojnami ali razsodbami so interesi posameznikov, ki hočejo z njimi zaslužiti. Vmes pa kakor da krpajo privid pravne države, ki se tudi v takšnih obsodbah, kakršna je v primeru Kelly, še hitreje izmuzne.

Zgodilo se je po 70 letih, da je takšna usoda doletela žensko. Nič ni pomagalo, da se je za nesrečnico zavzel celo papež Frančišek. Smrtnonosni um se je po 18 letih, odkar so zdaj 47-letno Kelly obsodili, odločil in ji vbrizgal usodni odmerek strihnina (ta je lahko  tudi homeopatsko zdravilo, predvsem pa eden menda najbolj znanih strupov, zaradi katerega se človek zaduši).

Skoraj dvajset let so potrebovali, da so na koncu presodili: drugače ne gre, z žensko na tnalo. Ob vseh velikih in nepredstavljivih žrtvah, ki jih terjajo sirske, izraelske, palestinske, razne bližnjevzhodne, afriške in druge odprte fronte. Da ne omenjam begunske fronte, kjer ljudje bežijo pred granatami in topovi, zato da padejo v drobovje tihotapcev, ki trgujejo z njihovimi življenji. Ocene trgovine z begunci so nepredstavljive, govori se že o milijardnem poslu.

Seveda usmrtitev Kelly ni osamljen primer. Danes Kelly, pred njo neka Teresa iz Virginie pa javna usmrtitev afganistanske ženske. In tako naprej. Usmrtitev žensk je bilo od leta 1632, ko so jo prvič izvedli v ZDA, sicer  bistveno manj kakor moških, menda le približno tri odstotke vseh usmrtitev.

Kljub temu se zdi usmrtitev Kelly v Georgii, z vidika vseh humanitarnih katastrof, ki jim ni videti konca, že skoraj kot v posmeh. Pred njo v tej državi žensk 70 let niso obsojali na smrtno kazen. Seveda je vsako življenje sveto, tudi Kellyjinega moža, ki ga je za povrhu umoril njen ljubimec ... − ta v najboljšem primeru, sicer v zaporu, še vedno žaluje, če se dogodka izpred dvajsetih let sploh še spomni.

Seveda zaradi posamičnih usmrtitev žensk še niso utemeljene napovedi, da bo tudi v ZDA − tako kot na Kitajskem in v Indiji − čez približno dvajset let moških deset ali celo dvajset odstotkov več kakor žensk. Tudi prizorov iz dokumentarca o neki srbski vasi, v kateri živijo sami moški (menda je takšnih vasi še več), si še ni treba klicati v spomin. A vendarle.