Na avtobusni postaji

Kultura čakanja v vrsti veliko pove o politični kulturi posamezne skupnosti.
Objavljeno
10. julij 2018 06.00
Posodobljeno
09. julij 2018 21.10
Zanimivo je, da se za britansko kulturo razvrščanja skrivajo več kot zgolj lepe manire, saj ta ni odvisna le od spoštovanja drugih ljudi, ampak tudi od spoštovanja avtoritet ter zaupanja v sposobnost in učinkovitost javnih servisov in institucij. FOTO:Paul Hackett/Reuters
Prejšnji teden sem bil veliko na poti. Ker sem pri potovanju iz kraja v kraj uporabljal javni prevoz, je pot seveda zahtevala tudi veliko čakanja v vrstah. Na železniški postaji pred avtomatom z vozovnicami, pri vstopanju v vagon in čakanju v vrsti za taksi. Sledilo je čakanje na avtobusnem postajališču, pa spet na letališču pred varnostnim pregledom in vkrcavanju. Vrste so bile tri dni zapored med Durhamom, Yorkom, Sheffieldom in Londonom. In ker se Angleži, kot svet dobro ve, radi postavljajo v vrsto, je bilo razvrščanja še več, kot bi se nam, barbarom s celine, zdelo zares potrebno.

Stereotipno razpravljanje o nacionalnih posebnostih in značajih mi gre sicer rado na živce, še posebno če se zaključke takšnih debat jemlje preresno. A kadar gre za neobvezno čvekanje ob hladni pijači, ni boljše teme. V yorških pubih sem pogosto primoran razkladati o malem narodu na sončni strani Alp. Po osnovnih koordinatah, ki moje sogovornike privedejo do navdušujočega spoznanja, da govorijo z enim od predstavnikov ogrožene dvomilijonske vrste, sledijo naslednja vprašanja: imamo Slovenci raje pivo ali vino, smo introvertirani ali ekstrovertirani, prijazni do tujcev ali zaprti, smo raje na morju ali v gorah, na Balkanu ali v Srednji Evropi? Izkaže se, da je vse res. Pijemo pivo in vino, eni raje doma, drugi na trgu, nekateri se do tujcev raje distancirajo, spet drugi jih ogovarjajo na ulicah, medtem ko sta smučanje v Avstriji in dopustovanje na hrvaški obali enako nujni delež srednjerazrednega življenjskega ideala. Skratka, sogovornikom nerad postrežem z jasnimi določitvami. Nič drugače ni, kadar doma teče beseda o otočanih.

A obstajajo izjeme. Med stereotipno britansko prakso, ki se izmika takšni relativizaciji in ki si brez dvoma zasluži častno mesto v panteonu nacionalnih vrlin, sodi uglajeno postavljanje v vrsto. Govorim iz dolgoletnih osebnih izkušenj. Ne gre zgolj za to, da se na Otoku v primerjavi s Slovenci vsi vsepovsod razvrščajo v vrste, tudi kadar te niso institucionalno nadzorovane, torej iz nekakšne vrojene individualne želje po redu, ampak predvsem za to, da proces razvrščanja in čakanja v vrsti – povsem drugače kot pri nas – poteka vljudno in brez kakršnekoli živčnosti.

Če ste že kdaj v konici čakali na mestni avtobus pred ljubljanskim Konzorcijem ali Pošto, veste, o čem govorim. Brez komolčenja, taktiziranja in vrivanja ne gre. Sčasoma ta boj vseh proti vsem postane druga narava, njegove kaotičnosti pa se sploh ne zavedamo več. Strahovi in napetosti na postajališčih mestnega avtobusa se skrčijo in premestijo na en sam trenutek boja z golo kontingenco; na tisti trenutek, ko moramo predvideti, na katerem delu postajališča se bo v sosledju prihajajočih avtobusov ustavila naša številka. Od te hitre odločitve je odvisen naš uspeh, osebni ponos in razpoloženje med vožnjo. Če nam ne uspe, se ponižani in ogoljufani znajdemo med zadnjimi v gruči – ne vrsti – ki se nemirno prestopa pred vrati avtobusa. Čeprav je vzrok za neuspeh mogoče iskati v naši pomanjkljivi taktiki, jezo hitro preusmerimo na nesposobni LPP.

Britanci so, nasprotno, razvrščanje izpraznili vsakršne živčnosti. Ker je vsak Britanec globoko obziren do vseh, s katerimi si po naključju deli postajališče, tudi če vrsta, katere zaporedja se vsi sicer zelo dobro zavedajo, ni vojaško postrojena, je čakanje in vstopanje na avtobus povsem brezskrbno, celo pomirjajoče meditativen proces. Sopotniki niso tekmeci, med katerimi si moramo izboriti pozornost in spoštovanje; ne prerivajo se in taktično ne zapirajo prostora, ampak drug drugemu dajejo prednost.

Zanimivo je, da se za britansko kulturo razvrščanja skrivajo več kot zgolj lepe manire, saj ta ni odvisna le od spoštovanja drugih ljudi, ampak tudi od spoštovanja avtoritet ter zaupanja v sposobnost in učinkovitost javnih servisov in institucij. Vzrok hobbsovskemu boju vseh proti vsem na ljubljanskih avtobusnih postajališčih torej ni zgolj pomanjkanje bontona, ampak predvsem zakoreninjena vera, da je LPP neurejen in neučinkovit. Ker je servis slab, si torej mora vsakdo od nas izboriti in si zagotoviti kar najoptimalnejši tretmá. Komolčenje je nujno, če hočemo »value for money«. V Angliji tako temeljnega nezaupanja do javnih institucij ni, kar pa nikakor ne pomeni, da so njihovi servisi nujno boljši. Razlika tiči v uporabnikih, potrošnikih, strankah in potnikih, ki so pripravljeni razumevajoče potrpeti in potrpežljivo počakati, da pridejo na vrsto.

Zdi se mi, da nam kultura čakanja v vrsti lahko veliko pove o politični kulturi posamezne skupnosti. Pri nas se moramo zelo pogosto znajti sami – brez avtoritet, institucij, pravil in zakonov –, če hočemo, da nas drugi jemljejo resno. Zdi se nam, da ničesar ne dosežemo ali rešimo, če igramo po pravilih. A v uteho nam je lahko dejstvo, da problem še zdaleč ni le slovenski. Ko moja partnerica, Italijanka, prileti iz Manchestra v Milano, se zavestno prelevi iz civilizirane otočanke v mediteransko komolčarko, ker bi sicer, kot pravi, pri vsem »izvisela«. Sam nisem tako pragmatičen, saj me domača kultura vedno znova nepričakovano zadene. Šele ko čakam pri samopostrežnih blagajnah ali na avtobusni postaji in moji so-potrošniki ali sopotniki povsem ignorirajo mojo navzočnost, zares vem, da sem spet doma.

***

Gašper Jakovac, dr. literarnih ved, živi in dela v Veliki Britaniji