Nacionalni ponos ni enako kot nacionalizem

Velike države se lahko gredo diplomacijo. Male države pa potrebujejo prijatelje in zaveznike. Kdor tega ne razume, je poraženec.
Objavljeno
16. februar 2019 09.11
Posodobljeno
16. februar 2019 09.14
Samostojna Slovenija nujno potrebuje povezovanje z drugimi, potrebuje prijatelje in zaveznike, s katerimi bo uresničevala svoje interese. Foto Roman Šipić/ Delo
Predsednik republike je ta teden razpisal volitve v evropski parlament. V primerjavi z nekaterimi političnimi komentatorji sicer menim, da usoda Evrope ni odvisna od majskih volitev. Vpliv evropskega parlamenta na državljane je namreč razmeroma omejen in posreden. Vseeno pa to ne zmanjšuje naše odgovornosti, da se volitev udeležimo. Virus brexita ni izoliran na Otoku, za glavno presenečenje letošnjih evropskih volitev znajo poskrbeti prav evroskeptiki.

Eden glavnih očitkov evroskeptikov je vzpostavljanje megalomanske bruseljske birokracije, ki duši in se ne odziva na realnost in dejanske potrebe ljudi. Drugi očitek leti na slepo kopiranje bruseljskih predpisov, kar je značilno predvsem za članice, kot je Slovenija. Oboje drži, enako kot dejstvo, da nas Bruselj ne bo obvaroval pred našimi lastnimi neumnostmi. Objokujemo lahko tudi zamujene priložnosti, ko nismo znali izkoristiti niti ponujenega niti možnega.



Poigrajmo se s statistiko. Kaj smo dosegli kot članica EU? Predvsem gospodarsko rast, ki je omogočila dvig blaginje državljanov. Ta je namreč tudi posledica enotnega trga vseh osemindvajsetih držav članic, v katerih živi več kot 500 milijonov prebivalcev. Takšen trg je poleg drugega omogočil tudi karierne priložnosti za mlade, ki v letih krize niso dobili službe doma. Velikost evropskega trga je odprla možnosti za rast slovenskega izvoza, ki je motor našega gospodarstva. Leta 2004, ko smo vstopili v EU, je znašal 46 odstotkov slovenskega BDP, lani že skoraj 66 odstotkov; iz 13 milijard evrov se je povzpel na 31 milijard evrov. To, da smo v EU bogatejši, pomeni, da si lahko tudi več privoščimo. Statistika pravi, da je povprečen slovenski dopustnik leta 2004 na zasebnem potovanju na dan porabil 33 evrov, lani 58 evrov. Številka pove, da na dopustu vsak dan zapravimo za 75 odstotkov več, kot smo pred vstopom v EU.

Ker se ta mesec ukvarjamo predvsem z mesom, še podatek, koliko kilogramov telečjega mesa si na leto lahko privoščimo s povprečno mesečno plačo: leta 2003 smo si lahko privoščili 55 kilogramov, lani pa petino več, 66 kilogramov, in to brez kosti, navaja statistika. Morda najpomembnejšega, kar nam je prinesla EU, statistika sploh ne zajema. Tri leta po vstopu v EU smo tolar zamenjali za skupno evrsko valuto. Brez njega bi v letih krize imeli katastrofalno inflacijo, tako pa imamo z evrom stabilne cene, ne glede na gospodarske razmere.

Bi se brez EU lahko tako uspešno razvijali? Posebno v sedanjih razmerah, ko postajajo ključni igralci velike države, kot so Kitajska, Indija in Rusija. Samostojna Slovenija nujno potrebuje povezovanje z drugimi, potrebuje prijatelje in zaveznike, s katerimi bo uresničevala svoje interese. Postati mora del večjega projekta. Ideje, da bi lahko bila samostojna Slovenija kot druga Švica, so naivne. Evropske volitve bodo prinesle tudi novo komisijo, ki bo določala tempo morebitne nadaljnje širitve, zlasti na Zahodni Balkan. Za našo prihodnost so stabilnost v regiji, z njo povezana gospodarska rast in opazna vloga, ki jo pri tej širitvi lahko odigra Slovenija, zelo pomembne.

Iztekajoči se teden je spet pokazal, kako šibko zavest imamo Slovenci, ko je treba stopiti skupaj in nastopiti enotno. Oživljanje italijanskega iredentizma z izjavami o italijanski Istri in Dalmaciji je vsekakor dogodek, na katerega bi se morali naši evropski poslanci enotno odzvati. Hrvati to kljub medsebojnim političnim in ideološkim razlikam zmorejo, mi očitno ne. Kot da bi se bali pokazati nekaj nacionalnega ponosa. Nacionalni ponos ni enako kot nacionalizem. Zato se ne čudimo, če naši uradniki prav z užitkom prepisujejo najabotnejše bruseljske akte in jih še bolj goreče kot bruseljski birokrati prenašajo v naše življenje. Zakaj kličemo na pomoč Bruselj in si domišljamo, da nam bo uredil državo in spravil v red njeno gospodarstvo?

image
The Winner Takes It All - bo to pripadlo Janezu Janši ali Marjanu Šarcu? Foto Mediaspeed


Evropske volitve pa imajo v Sloveniji seveda tudi ali predvsem notranjepolitični pomen. Kakšen vpliv utegnejo imeti na domačem političnem parketu? V duhu Abbine pesmi, da zmagovalec pobere vse, je predsednik vlade Marjan Šarec ta teden ocenil, da je sam dovolj močan za spopad z Janezom Janšo. V tej bitki ne želi ne Alenke Bratušek ne Mira Cerarja. Če bo njegova LMŠ zmagala, je na dobri poti, da celo brez ponovitve Blejskega kongresa nastane nova LDS. Šarčeva nagrada za zmago na evropskih volitvah bi bila njegova popolna prevlada v slovenskem političnem prostoru. Če pa po lanskih državnozborskih volitvah tudi na evropskih zmaga SDS, bo to najverjetneje ustavilo vse večjo Šarčevo priljubljenost.

A Šarec je še vedno na boljšem kot Janša. Za slednjega so namreč majske evropske volitve tudi boj za lastno preživetje na čelu stranke.