Nadležni tolažniki

V primerjavi s selektivnim in ciljno usmerjenim političnim sočutjem velja eksistencialno sočutje za vse in v enaki meri.
Objavljeno
11. julij 2018 06.00
Posodobljeno
10. julij 2018 20.41
FOTO: Loren Elliott/Reuters
V Stari zavezi srečamo pravičnika Joba, ki mu je bilo čez noč odvzeto vse: otroci, imetje, zdravje, ugled. K njemu prihajajo prijatelji, ki se vsak po svoje trudijo osmisliti njegov položaj. Namigujejo na skrite slabosti, ki naj bi ga pahnile v nesrečo, okrcajo ga zaradi nadutosti, da za svojo nesrečo obtožuje Boga. Job najprej sprijaznjeno posluša te male pridige, nadzorovano odgovarja na prizadevanja prijateljev, da bi iz velikega eksistencialnega kaosa, ki so mu priča, naredili red. A občutek krivičnosti preglasi vljudnost. Dvigne se kot hudournik, ob katerem so glasovi prijateljev podobni pršenju iz oblakov, ki izpuhti, še preden se dotakne gladine.

»Takih reči sem slišal že veliko,« bruhne iz njega, »vi vsi ste nadležni tolažniki: /.../ Tudi jaz bi govoril kakor vi, / ko bi bili vi na mojem mestu. /.../ Krepčal bi vas s svojimi usti, sočutje pa bi zadrževalo moje ustnice.« Od tam naprej stopa Job po svoji poti sam.

Jobova zgodba je skozi zgodovino doživela številne umetniške interpretacije. Nemara zaradi poudarjeno človeške dimenzije, nemara zaradi neizčrpnosti problematike; trpljenje je tema, ki je ni odpravila nobena doba. Čeprav tehnološko napreden čas globalnega trga svoje invazivne prijeme legitimira prav s tem, da je na dobri poti do krasnega novega sveta, karavani stisk in tegob ni videti konca.

Izpostavljanje prve dame ZDA Melanie Trump ob nedavnih dogodkih na meji med Mehiko in ZDA, kjer so med aprilom in majem vojaki na silo ločili okoli 2000 mladoletnih otrok nezakonitih prebežnikov od njihovih staršev, je v medije pripustilo temo sočutja.

Poročali so o srčnosti in človeškem obrazu radikalne begunske politike v ZDA. Interpretacija kaže, kako smo med grobimi ksenofobnimi izpadi in sovražno dikcijo, ki preplavlja socialna omrežja, hitro zadovoljni z vsakim javnim izrazom solidarnosti do ljudi, ki živijo Jobovo dramo, na drugi strani pa postavlja vprašanje o možnostih sočutja tudi na bolj načelni ravni. Kako razumeti sočutje danes oziroma na kaj mislimo, ko govorimo o sočutju? Ali smo kot družba sploh še zmožni pristnega izraza sočutja oziroma kje na poti do sem smo izgubili to plemenito sposobnost?

Današnjemu času bi težko očitali čustveno hladnost. Orodij, kanalov, strategij, kako v javni prostor pripustiti intimnost, je veliko in vsakdo lahko računa na svojih pet minut iskrenosti. Zaradi inflacije priložnostnih intimizmov živimo pod vtisom velike čustvene ozaveščenosti in odprtosti. Človeški obraz je pomemben tako v poslu kot v politiki. A to, čemur smo priča, je skrbno nadzorovano trgovanje z občutji, s katerimi kažemo svojo človeškost, ne da bi se zares izpostavili. Ustvarjamo interesne mikromreže podobnomislečih, znotraj katerih krepimo svoj položaj in nagrajujemo svoje osebnosti, zunaj njih pa se samozavest hitro prevesi v nelagodje, to pa nemalokrat v cinizem. Za videzom sproščene lahkotnosti se namreč skriva globok strah, strah biti ranljiv.

Od družbeno nagrajevanih priložnostnih intimizmov se ranljivost razlikuje po tem, da se dotika eksistencialnih vozlov, ki se, če se, odvozlavajo na skritem. To so vozli, kjer se naša subjektivna izkušnja razliva čez rob same sebe in se prepleta z objektivnimi potezami minljivosti, smrti in trpljenja. Zmožnost biti ranljiv pomeni sprejemati tiste vidike sebe, ki v temelju spodkopavajo iluzijo moči in nadzora. Gre za stik z globoko nadosebno resničnostjo, ki jo Martin Laird pesniško poimenuje »tekoče brezno, globino brez globine, ki za tiste, ki poznajo samo govoreči um, lahko pomeni smrtno grozo ali silovito vrtoglavico.« Za tiste, ki poznajo tudi tihi um, pa odpira izkušnjo velike, za čas nadzora nevarne, notranje svobode. Ko zdržimo pogled na tekoče brezno na dnu samih sebe, lahko vidimo čez sebe drugega, skozi katerega teče ista globina.

Kjerkoli že živi tragiko eksistence, na razmajanem čolnu sredi Mediterana, sredi vojnih grozot, v tesnem oprijemu depresije, na gospodarskem dnu ali zapuščen od ljubljene osebe, novodobni Job ne potrebuje pokroviteljskega trepljanja nadležnih tolažnikov. Preden se zgrnejo nanj vsa ogorčenja, razčustvovanosti in strategije salonske dobrodelnosti, potrebuje Job pogumni molk. Isti molk, ki ga je zmogel njegov predhodnik, ko je na koncu težkega boja s samim seboj priznal: »Glej, premajhen sem. Kako naj ti odgovorim?« To je molk, ki ga je nemogoče zaigrati, selektivno usmerjati ali zlorabljati, ker raste iz globoko osebne in resnične izkušnje tekočega brezna bivanja.

Opremljeni s to izkušnjo lahko v stiku z globokim trpljenjem nudimo eksistencialno sočutje, to je sočutje, ki spreminja tistega, ki ga zagotavlja, tako kot tega, ki ga je deležen. Gre za zmožnost pripoznati tragičnost položaja v vsej razsežnosti in pomenu, ki ga ima za trpečega, ne da bi pri tem osebo izenačevali z okoliščinami, v katerih se je znašla. V primerjavi s selektivnim in ciljno usmerjenim političnim sočutjem velja eksistencialno sočutje za vse in v enaki meri. Je stvarno v tem, da se zaveda realnih okoliščin, in vizionarsko v tem, da vidi še nerealizirane možnosti. Če prvo s pozicije moči in pod zastavo objektivnosti položaj trpečih fiksira, ima drugo veliko moč, da ukine statiko, prodre skozi gladino do podivjanih tokov in požene življenje v drugo smer. V tem je podobno dejanju radikalne domišljije, ki, čeprav morda nima frontalno aktivističnega naboja, v sebi nosi velik potencial za dejanske in trajne družbene spremembe.

Miljana Cunta je pesnica, prevajalka, urednica in vodja kulturnih projektov

***

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.