Najboljši del človeka

Ko sem se avgusta 1991 vračal s potovanja po Turčiji, sem na cesti videl stare Tamove vojaške tovornjake, do vrha naložene z vojaško kramo in okrašene z jugoslovansko zastavo. Čeprav je motorizirana kolona zapuščala bojišče, na katerem se je opekla, so plapolajoče zastave vzbujale vtis triumfa. Od vojne je minilo nekaj tednov, umik JLA pa je de facto pomenil, da Slovenija postaja suverena država. Suverenost namreč nastopi, če poenostavim, ko država v celoti nadzira svoje ozemlje. In avgusta 1991 je bilo jasno, da se de facto suverenost bliža s hitrostjo, ki junija 1991 ni bila predstavljiva.

Ostalo je še eno, a bistveno vprašanje. Parlament je predpis o potnem listu sprejel junija 1991. S poti po Turčiji sem se vračal s starim jugoslovanskim potnim listom. Bo novi dokument vreden papirja, na katerem je natisnjen? Povedano drugače: bo novi potni list odpiral vse tiste mejne zapornice, ki jih je v drugi polovici osemdesetih let dovolj prepričljivo jugoslovanski?

Z jugoslovanskim potnim listom so sicer bile neke zadrege. V prvi polovici osemdesetih se z njim ni dalo potovati, če nisi ob izhodu iz države za dolgo časovno obdobje deponiral velike količine denarja. Temu se je reklo depozit. Za pot v tujino si moral na meji pustiti nekakšno kavcijo. A čez čas je depozitna blaznost popustila in jugoslovanski potni list se je na mejah kar dobro obnesel. Bo torej slovenski potni list dobil tekmo z jugoslovanskim, razmeroma ugledno, a hkrati nepredvidljivo listino? 25. obletnica mednarodnega priznanja se zdi nekako abstraktna, povsem praktična pa postane, če vemo, da je dejanska vrednost potnega lista odvisna od tega, ali druge, starejše države novo priznavajo ali ne. Potni list je bil sicer lep. Mile Licul je v dokument prelil izohipse slovenskega zemljevida. A sam dizajn še ne odpira mejne zapornice.

Zakaj je vprašanje, ali bo slovenski potni list z enako ali še večjo odločnostjo odpiral mejne zapornice, tako pomembno? Bertolt Brecht je nekoč povedal, da je potni list najbolj plemenit del človeškega bitja. Najbolj plemenita reč, ki jo človeško bitje ima, je možnost, da potuje prek meje. In to nam daje potni list. A tiskovina mora v resnici odpirati mejno pregrado. 25 let pozneje je bilanca zastavljenega vprašanja bolj ali manj jasna.

Na Zemlji največ mejnih zapornic brez vtisnjenega vizuma odpira nemški potni list. Popotnik iz Slovenije ima, denimo, ob obisku Etiopije, Južne Afrike, Vietnama, Lesota in Mongolije nekaj več sit­nosti kot nemški. Hkrati pa ameriški potni list, ki je nekoliko slabši od nemškega, vrata v Brazilijo odpre le, če je opremljen tudi z vizumom, ki v slovenskem ni potreben. Po podatkih spletne strani Passport index obstaja 28 držav, katerih potni listi so boljši od našega, če je kriterij kakovosti pot­nega lista potovanje brez vizuma. Gre predvsem za zahodne države, države, ki imajo daljšo zgodovino ali večji diplomatski aparat. Češki potni list je za odtenek bolj uporaben od slovenskega. Slovenski je boljši od hrvaškega, bolgarskega in romunskega. Srbski je občut­no slabši. Poljski je statistično za odtenek boljši od slovenskega, ker brez vizumskega žiga med drugim odpira vrata v Južno Afriko. Hkrati pa ima poljski popotnik precej več sitnosti od slovenskega, če želi obiskati ZDA. To pomeni, da so Združene države Slovenijo mednarodno priznale na način, ki slovenskemu popotniku zagotavlja relativno udobno potovanje.

Pritrditi je treba, da je mednarodno priznanje, ta nepričakovani hitri dosežek slovenske diplomacije, novo tiskovino, slovenski potni list, spremenilo v uporaben dokument. Niso namreč vsa mednarodna priznanja enaka. Če v neko državo prideš brez vizuma, je to bistveno bolje, kakor če si mora popotnik pred odhodom urejati papirje.