Namesto da bi zgodovino spoštovali

Ptujsko tržnico bodo rušili, namesto da bi zgodovinske elemente ohranili in jo zgodovinsko nadgradili.

Objavljeno
12. marec 2018 20.08
imo PTUJ
Franc Milošič
Franc Milošič

Veliko Ptujčanov je prepričanih, da bo preurejanje mestne tržnice v resnici kulturni in zgodovinski genocid nad mestnim jedrom. Začudujoče pa je, da poleg civilne iniciative, ki je zbirala podpise za drevesa cigarovce, na Ptuju ni nastala tudi iniciativa, ki bi branila zgodovinsko dediščino in pričevalnost sedanjega prostora. 

Pri tržnici je še vedno kaj braniti. 

Šele zdaj namreč stopa v ospredje posebna ograja, ki obkroža tržnico z dveh strani - ob Slomškovi ulici in na meji s proštijsko cerkvijo. Na tem prostru je bila do 1915. leta tako imenovana Mala kasarna, ki so jo podrli, da bi dobili tržni prostor. Ta je za Ptuj že po definiciji izjemno pomemben, saj je s srednjeveškim trgovanjem Ptuj izjemno obogatel. Na pomembni trgovski poti med Madžarsko in Benetkami (ter širšim delom Italije) je namreč edini imel prekladalno pravico, ki so jo ptujski trgovci pošteno zaračunavali. Tako so obogateli, da so nekateri s svojim bogastvom pristali med najbogatejšimi meščani tudi v nekaterih nemških mestih. Da je zaslužek cvetel, dokazuje tudi priseljevanje italijanskih trgovcev, ki so si v mestu pridobili tržne pravice in začeli krasti trgovsko smetano domačinom. 

Danes je ptujska tržnica samo bledi spomin na katerega od zgodovinskih obdobij. Ker pa so se njenega pomena močno zavedali tudi na začetku prejšnjega stoletja, je ptujski župan 1929 prosil znamenitega arhitekta Jožeta Plečnika, da bi ta tržni prostor v mestu uredil. Mož je imel preveč drugega dela, je pa obljubil, da bo med svojimi učenci poiskal primernega arhitekta in ta je tržnico ogradili z značilno ograjo z okroglimi odprtinami, razdeljenimi z enakostraničnimi križi v štiri polja. Poleg tega so tam postavili še cvetlični paviljon, ki stoji še danes, pa ga načrtovalci obnove začuda niso upali odstraniti. Pričakovali bi, da bodo zgodovinarji nervozno in vneto iskali ime arhitekta, ki je vse to zasnoval in poiskali po možnosti še dokument, ki bi nedvomno dokazoval Plečnikov vpliv ne le z značilnimi elementi njegove arhitekture, ampak tudi z dokumentacijo. A nič takega se ni zgodilo.

Samo nekaj zanesenjakov, ki se še spominjajo, kako so tam 1963 leta zasadili katalpe in kako so se kot šolarji še podili za žogo na tržnici ob popoldnevih, ko so branjevke pospravile svoje košare, ker so ratzprodale pridelke, je od inšpektorata za kulturo in medije zahtevalo, da podrobneje preveri celoten projekt in pregleda tudi spomeniško varstveno soglasje za takšne posege. Zgodovina se mora integrirati v urbani razvoj mesta, poudarjajo. Plečnik nikoli ne bi porušil, kar so lepega naredili naši dedje in očetje, je povedal ob pogledu na cerkev v Bogojini v Prekmurju, pa je ni podrl, ampak samo vrhunsko spojil s prizidkom in zvonikom v ubrano celoto. Prav to bi bili morali zahtevati Ptujčani. Inšpektorji pa tudi nič.