Naša domovina, njihova država in pravoslavni božič

Blagoslovljen pravoslavni božič, dragi moji pravoslavni prijatelji, združeni z menoj in mnogimi, ki vas cenimo in spoštujemo, tudi če vas vedno, tako ali drugače, ne razumemo.

Vesel sem, da imamo skupno domovino. In žalosten, ker ste izbrali napačno državo.

No, tu smo na istem ...

Po mojem gre na bolje.

No, morda se mi le zdi, ker je najbolj pasji del vsakega leta, obdobje med božičem in novim letom, mimo. Leto te na koncu stisne, da se vse cedi iz tebe, samo da ne veš, ali je to, kar teče iz tebe, dobro ali slabo.

Kakorkoli že, telo se te je osvobodilo, zdaj se počutiš prerojenega, za trenutek se ti zazdi, da je celo tvoja država nekoliko boljša, kot je bila zadnje dni prejšnjega leta. Za trenutek.

Potem ugotoviš, da je tisto, kar te osrečuje, pravzaprav le tvoja domovina, ki so si jo nekateri prilastili pod blagovno znamko Republika Slovenija.

Nekaj malega od države mi je bilo konec leta všeč: premierov govor na državni praznik in njegova novoletna poslanica vzbujata upanje, da ima mož ob iz dneva v dan nabirajoči se državniški izkušenosti, ki se mu bo na koncu, upam, izšla kot modrost državnika, tudi miselno dostojnost.

Upam, da me ne bo kdo razglasil za ortolevičarja, ker bi bilo to glede na to, da me levičarji že nekaj let vztrajno mečejo iz službe in podijo od pisanja, z različnim uspehom, malo hecno. Lahko mu rečete tožilkin in telovadčev sin, lahko vnuk Režima, vendar je bilo tisto, kar je povedal, najbližje civilizacijskim vrednotam, ki bi morale zdaj, leta 2014 in 2015, prevevati Evropo. Na trenutke se je zdelo, kot da smo leta 6014 in 6015.

Premier ima v svojih vrstah sem ter tja kakšnega krta preveč, krta, ki je v resnici podgana, a v deželi, ki je država nastala v veliki meri po udbovskem načrtu, je to normalno, vsaj jaz tako razumem.

Premier govori o morali. O tem torej, da bi zunanje ravnanje usmerjali z določenimi umskimi pravili ali pa da bi s temi pravili oblikovali značaj po vzorcu kakšnega umskega ideala, kot pravi teorija. A zgolj sama moralnost, pa naj bo še tako izražena, tega ne bo prinesla, to ni dovolj. Morala je zelo veliko, a ne dovolj, da bi bil lahko človek s tem zadovoljen.

Morala je za mnoge svetloba, ki preganja slabo, a to je premalo, morda bi lahko celo rekli, da je tudi morala nekakšna dogma. Plemenita, pa vendarle − dogma.

Tisto, kar velja in za kar verjamem, da lahko naš čas bivanja spremeni, je to, da se zmenimo s samim seboj in da v sebi poskušamo prebuditi tisto, čemur se reče dobro. Kar je prav. Kar je civilizaciji omogočilo, da se je razvijala, vsem vnetjem slepiča navkljub.

Kaj je prav? Marsikaj. Če človek prebere deset božjih zapovedi in deklaracijo Združenih narodov o človekovih pavicah, bo morda našel kakšno uporabno idejo za vsak dan.

Oboje skupaj je veliko več kot le morala, in če je religija dogma, potem upam, da vsaj deset zapovedi ni, in tudi če OZN služi le velikim, deklaracija o človekovih pravicah ni dogma.

Zato upam, da bo šel naš premier prek morale, še globlje vase, zdaj, ko se ga bodo zares lotili ... In se ga bodo. A če njegove misli res prihajajo iz srca in prepričanja, ne pa od kakšnega spin dohtarja, potem se mu bodo morda misli včasih malo zmešale, zlomili pa ga ne bodo.

Bodo pa Igorja Bavčarja, slišim. Kar je zaslužil, kar se tiče zakonov, ga je pripeljalo tja, kamor te nečednosti pač pripeljejo − bog ne daj, da bi mu privoščil, a to tako je. Ni pa lepo, kot slišim, da ga hočejo spravi v arest zato, ker njegovo zdravje tega zagotovo ne bo zdržalo. Čim bo sedel, bo na poti na oni svet, slišim, kot tudi slišim, da se nekateri, ki kuhajo stare zamere, tega iskreno veselijo. Ni lepo. Naj vsak plača za svoje grehe, ne pa, ker preveč ve in za stare zamere.

Pravzaprav sem danes hotel pisati o nečem lepem. O stvari, ki me v teh zadnjih letih vedno razveseli. Pravzaprav sem danes hotel voščiti vesel božič vsem mojim pravoslavnim prijateljem. Vsem tistim, ki me velikokrat s svojim balkanskim humorjem in južnjaško toplino razvedrijo, ko imam preveč opraviti s svojimi nordijskimi rojaki. V dobro voljo me ne spravljajo zato, ker sem po želodcu deklariran Srb, pač pa zato, ker še vedno znajo pokazati, kaj je pravo prijateljstvo, priskočiti na pomoč, ko ne prosiš zanjo, in se postaviti za tabo, tudi ko vedo, da se je družiti s teboj nezdravo, in da jih bodo morda zato dobili »po p...«.

Rad jih imam, moje pravoslavce, kot imam seveda rad še marsikoga iz bivše Juge, v katero nisem nikoli verjel in sem še danes prepričan, da je bila na silo narejena zlepljenka.

Ob njihovem božiču bi jim rad povedal, da njihovo sobivanje z nami, vsaj zame, bogati mojo domovino, da nam dajejo širino, ki jo izgubljamo, in da nas spominjajo na nekatere izginule vrednote: prijateljstvo, povezanost širše družine in na nepremagljivo moč humorja.

Pri tem bi še dodal, da občudujem njihovo neskončno toleranco, ker jih Slovenci nikoli nismo zares sprejeli in ker bodo za marsikoga vedno južnjaki, v slabem pomenu te besede. Pravzaprav se nam Slovencem zdi, da bi ne bilo nič slabega, če se nekega dne odselijo nazaj, odkoder so prišli ... Boste rekli, da ni res?

Zgražanje ni potrebno, nekaj podobnega se dogaja v Nemčiji. Ampak tam so modri med politiki glasno povedali, kaj so evropske vrednosti in vrednote.

In dobro je, da je podobno, zadnje dni preteklega leta, govoril premier. Slišal sem, kot da je veljalo za vse prebivalce Slovenije.

Onega dne, pozno ponoči, v precej blagoslovljenem stanju, me je peljal domov taksist; moram priznati, da bi se mladenič s pokojnim Toporišičem verjetno težko našel v slovnici, a sem le razumel, da je iz Makedonije, da je prišel v Slovenijo pred sedemnajstimi leti.

»Kaj so naredili iz naše domovine,« je dejal.

Blagoslovljen pravoslavni božič, dragi moji pravoslavni prijatelji, združeni z menoj in mnogimi, ki vas cenimo in spoštujemo, tudi če vas vedno, tako ali drugače, ne razumemo.

Vesel sem, da imamo skupno domovino. In žalosten, ker ste izbrali napačno državo.

No, tu smo na istem ...

Ampak ... Zdi se, da gre na bolje. Da naša domovina počasi zmaguje nad njihovo državo.

»Hristos se rodi!« je včeraj priletelo, nekaj po osmi, na ekranček.