Naši fantje
Politični diskurz seveda ne more brez naših fantov, ti pa ne brez vaših fantov kot svojega nasprotnika, ki ga potrebujejo, da sploh lahko govorijo o naših – in nasprotno, seveda.
Odpri galerijo
Po komaj treh predvajanih delih Naših fantov je na naslov HBO prispelo protestno pismo. Podpisalo ga je 120 izraelskih družin in zatrjevalo, da se nadaljevanka umorov judovskih najstnikov komaj dotakne in da med Izraelci in Palestinci obstaja velika razlika v družbenem ravnanju in odnosu do terorizma. FOTO: Khalil Ashawi/Reuters
Sredi avgusta je HBO začel predvajati desetdelno televizijsko serijo Naši fantje. Nastala je po resničnih dogodkih v Izraelu poleti 2014. Takrat so pripadniki teroristične organizacije Hamas ugrabili in umorili tri judovske najstnike, šestnajstletne dečke: Naftalija Fraenkla, Gilada Shaerja in Ejala Yifracha.
Dokler so veljali za pogrešane, se je v upanju, da pridejo domov, združila vsa država. Ko so jih našli mrtve, se je Izrael zavil v črnino, jezo in željo po maščevanju. Dan po njihovem pogrebu so v gozdu ob zahodnem predmestju Jeruzalema našli zažgano truplo arabskega najstnika. To je bil šestnajstletni Mohamed Abu Khdeir iz Vzhodnega Jeruzalema. Dogodki so sprožili 50-dnevno vojno med Izraelom in Hamasom v Gazi, v kateri je umrlo dva tisoč ljudi.
Izraelski premier Benjamin Netanjahu je ob umoru judovskih dečkov državljanom sugeriral, da Judje Arabcem nikdar ne bi mogli storiti česa takega, kot so Arabci »našim fantom«. Tri morilce judovskih dečkov so odkrili: dva so med pregonom ubili, preživeli je bil obsojen na dosmrtni zapor.
Ujeli so tudi morilce arabskega dečka in izkazalo se je, da gre za – Jude. Obsojeni so bili na dosmrtni zapor. A še pred vsem tem je bilo storjeno vse, da bi prikrili, da so bili morilci v resnici Judje. Skratka, »naši fantje« česa takega že niso mogli storiti. Če pa že, je bil to nekakšen eksces, ki »z nami« nima nič. Nadaljevanka v fokus postavi natanko to.
Po komaj treh predvajanih delih Naših fantov je na naslov HBO prispelo protestno pismo. Podpisalo ga je 120 izraelskih družin in zatrjevalo, da se nadaljevanka umorov judovskih najstnikov komaj dotakne in da med Izraelci in Palestinci obstaja velika razlika v družbenem ravnanju in odnosu do terorizma. Od HBO so zahtevali, naj svojim gledalcem pojasni, da je palestinski terorizem veliko bolj razširjen od judovskega nasilja. HBO je zahteve zavrnil.
Kmalu potem je sin izraelskega premiera Jair Netanjahu tvitnil, da nadaljevanka vsemu svetu pripoveduje (oziroma laže), kako so Judje okrutni in krvoločni morilci in kako zatirajo Palestince. Konec avgusta se je odzval tudi sam premier in serijo označil za »antisemitsko«, državljane pa pozval k bojkotu gledanja kanala, ki je serijo predvajal. Pred dvema tednoma je bil prikazan zadnji del serije, a polemik še ni konec.
K temu je treba dodati nekaj podatkov. Koproducent serije je bila Keshet International, produkcijska in distribucijska hiša izraelske medijske družbe Keshet Media Group. To pomeni, da je ameriška produkcijska hiša HBO Izraelcem ponudila, da o tragičnih dogodkih sami ustvarijo nadaljevanko. In res, zasnovala sta jo mednarodno priznana izraelska filmska ustvarjalca Josef Cedar in Hagai Levi, oba Juda, ki sta k sodelovanju povabila še izraelskega Arabca, režiserja Tawfika Abuja Waela.
Kaj je (bil) torej problem? Morda ga je še najnatančneje detektiral pisatelj in publicist Miljenko Jergović v svoji nedavni kolumni za zagrebški Jutarnji list, ko je nadaljevanko razglasil za »eno najpomembnejših televizijskih serij v zadnjih letih«. In to utemeljil z argumentom, da se avtorji nadaljevanke »niti za trenutek ne ukvarjajo z morilci treh judovskih dečkov, ampak vso pozornost namenjajo morilcem arabskega dečka. Izraelsko zlo je zanje večja in pomembnejša tema od palestinskega zla.«
To, da so serijo Naši fantje ustvarili »naši fantje« in da je zanje vivisekcija zla »naših fantov« pomembnejša od vivisekcije zla »njihovih fantov«, je zelo pomembno: govori namreč o zmožnosti vživljanja tudi v »njihove fante« oziroma o tem, da tragiko »njihovih fantov« lahko doživimo enako močno in da smo ob njej enako presunjeni kot ob tragiki »naših fantov«.
To utegne biti edini način, s katerim se je danes (ali pa se je bilo kadarkoli) še mogoče boriti proti tistemu zlu, ki se hrani in utemeljuje na sovraštvu do drugih: naj gre za druge narode, države, kulture, religije ali pač samo za posameznike, ki mislijo in živijo drugače.
Najbrž ni skrbi, da bi HBO kdaj kakemu slovenskemu producentu ponudil možnost posneti nadaljevanko o dogodkih, ki sicer niso primerljivi z zgodovinsko zapletenim odnosom med Izraelci in Palestinci, razdvajajo pa slovensko družbo. Če gremo daleč nazaj v presenetljivo bližnjo preteklost, bi to lahko bila televizijska serija o okupaciji, uporu proti okupatorju, revolucionarni zlorabi tega upora za prevzem oblasti, protirevoluciji, kolaboraciji, množičnih povojnih pomorih, 45 letih »socializma s človeškim obrazom« in vsem, kar je sledilo potem.
Od poskusov sprave do novodobnega nadaljevanja stare vojne z drugimi sredstvi. Mislim seveda na družbene spore in spopade v samostojni in demokratični Sloveniji, ki se v marsičem napajajo iz starih antagonizmov in njihove nedorečenosti.
Takšna nadaljevanka bi seveda zahtevala, da bi se bili »naši fantje« sposobni vživeti tudi v tragiko »njihovih fantov« in da bi bili hkrati sposobni – in tu je naš, slovenski paradoks »njihovih fantov« – te fante prepoznati kot »tudi naše fante«. Ker za to tudi gre: vsi tisti, ki jih še do danes nismo izkopali in pokopali ter priznali, da se jim je zgodilo nekaj, kar se jim ne bi smelo zgoditi – enako velja recimo za novodobne izbrisane –, pravzaprav niso »njihovi« fantje, niso drugi od nas, ampak so, preprosto, naši fantje. Fantje (in dekleta), ki bi jih morali razumeti in doživeti kot svoje. Velja seveda tudi nasprotno. In ne zgolj v moraličnem smislu, kar se nam Slovencem rado dogaja.
O umetnosti pravimo, da je polnokrvna in močna šele takrat, ko ohranja dimenzijo vzporedne realnosti, ko realnosti, ki jo problematizira, ne skenira in secira dobesedno. Izraelski Naši fantje bi lahko hitro in najbrž za večino prizadetih (vsaj na eni strani) čisto upravičeno podlegli skušnjavi: skladno z Netanjahujevo sugestijo, da »naši fantje« česa tako groznega že ne bi mogli storiti, bi umor arabskega dečka lahko prikazali kot posledico treh neuravnovešencev.
Kot naključni eksces, ki nima nič z izraelsko družbo in njenimi družbenimi protislovji. A storijo ravno nasprotno, pokažejo, da je ta vez mogoča in močna. V tej zgodbi seveda ne more biti zmagovalcev, so lahko samo poraženci. Naj gre za starše umorjenih otrok, za izraelski pravosodni sistem, za Jude, za Arabce. Če se nismo sposobni vživeti v druge, če sovražimo, najbolj delamo proti sebi in proti – našim fantom.
Pri nas so »naši fantje«, če potegnem približno analogijo, po dolgih letih, celo desetletjih prejšnji teden dobili nov film. Preboj. Pobudnik filma in eden glavnih financerjev je bila Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije. Film je nastal po knjigi Past na Menini planini Franca Severja - Frante, partizanskega poveljnika, ki je pri svojih dvaindvajsetih letih marca 1945 v bitki na Menini planini s strateško iznajdljivostjo rešil življenje nekaj sto partizanom.
Ne da bi se na tem mestu spuščala v estetsko presojo filma in seveda s spoštovanjem do vseh, ki so bili v času, ki je zahteval izjemen pogum in težke odločitve, pripravljeni tvegati svoje življenje, je Preboj dovolj pomenljiv simptom našega odnosa do najbrž najbolj radikalnega in tudi tragičnega obdobja slovenske zgodovine.
Tega obdobja po toliko desetletjih večinoma namreč še vedno nismo sposobni misliti v vsej njegovi kompleksnosti, razsežnostih in posledicah ne le za družbo kot celoto, ampak tudi glede na nepregledno število individualnih usod. In ker še vedno sovražimo (drug drugega), to obdobje plakatiramo v sterilno idealiziranje, »odrešeno« vsakršnega konteksta pa tudi polnokrvnih človeških zgodb. Hranimo se z novodobnimi miti, a hkrati ne vemo nič o antičnih tragedijah. In tudi to je ena od značilnost dandanašnjih »naših fantov«.
Politični diskurz seveda ne more brez naših fantov, ti pa ne brez vaših fantov kot svojega nasprotnika, ki ga potrebujejo, da sploh lahko govorimo o naših – in nasprotno, seveda. Medijska slika slovenske realnosti je nemalokrat nekakšna groteskna preslikava tega črno-belega sveta.
Ustvarjalci izraelske nadaljevanke so pogumno stopili v zaodrje svoje sodobnosti in resničnih družbenih problemov. So tudi naši fantje, recimo tisti, ki snemajo filme ali pišejo knjige, že dovolj zreli za ta korak?
Dokler so veljali za pogrešane, se je v upanju, da pridejo domov, združila vsa država. Ko so jih našli mrtve, se je Izrael zavil v črnino, jezo in željo po maščevanju. Dan po njihovem pogrebu so v gozdu ob zahodnem predmestju Jeruzalema našli zažgano truplo arabskega najstnika. To je bil šestnajstletni Mohamed Abu Khdeir iz Vzhodnega Jeruzalema. Dogodki so sprožili 50-dnevno vojno med Izraelom in Hamasom v Gazi, v kateri je umrlo dva tisoč ljudi.
Izraelski premier Benjamin Netanjahu je ob umoru judovskih dečkov državljanom sugeriral, da Judje Arabcem nikdar ne bi mogli storiti česa takega, kot so Arabci »našim fantom«. Tri morilce judovskih dečkov so odkrili: dva so med pregonom ubili, preživeli je bil obsojen na dosmrtni zapor.
Ujeli so tudi morilce arabskega dečka in izkazalo se je, da gre za – Jude. Obsojeni so bili na dosmrtni zapor. A še pred vsem tem je bilo storjeno vse, da bi prikrili, da so bili morilci v resnici Judje. Skratka, »naši fantje« česa takega že niso mogli storiti. Če pa že, je bil to nekakšen eksces, ki »z nami« nima nič. Nadaljevanka v fokus postavi natanko to.
Po komaj treh predvajanih delih Naših fantov je na naslov HBO prispelo protestno pismo. Podpisalo ga je 120 izraelskih družin in zatrjevalo, da se nadaljevanka umorov judovskih najstnikov komaj dotakne in da med Izraelci in Palestinci obstaja velika razlika v družbenem ravnanju in odnosu do terorizma. Od HBO so zahtevali, naj svojim gledalcem pojasni, da je palestinski terorizem veliko bolj razširjen od judovskega nasilja. HBO je zahteve zavrnil.
Kmalu potem je sin izraelskega premiera Jair Netanjahu tvitnil, da nadaljevanka vsemu svetu pripoveduje (oziroma laže), kako so Judje okrutni in krvoločni morilci in kako zatirajo Palestince. Konec avgusta se je odzval tudi sam premier in serijo označil za »antisemitsko«, državljane pa pozval k bojkotu gledanja kanala, ki je serijo predvajal. Pred dvema tednoma je bil prikazan zadnji del serije, a polemik še ni konec.
K temu je treba dodati nekaj podatkov. Koproducent serije je bila Keshet International, produkcijska in distribucijska hiša izraelske medijske družbe Keshet Media Group. To pomeni, da je ameriška produkcijska hiša HBO Izraelcem ponudila, da o tragičnih dogodkih sami ustvarijo nadaljevanko. In res, zasnovala sta jo mednarodno priznana izraelska filmska ustvarjalca Josef Cedar in Hagai Levi, oba Juda, ki sta k sodelovanju povabila še izraelskega Arabca, režiserja Tawfika Abuja Waela.
Kaj je (bil) torej problem? Morda ga je še najnatančneje detektiral pisatelj in publicist Miljenko Jergović v svoji nedavni kolumni za zagrebški Jutarnji list, ko je nadaljevanko razglasil za »eno najpomembnejših televizijskih serij v zadnjih letih«. In to utemeljil z argumentom, da se avtorji nadaljevanke »niti za trenutek ne ukvarjajo z morilci treh judovskih dečkov, ampak vso pozornost namenjajo morilcem arabskega dečka. Izraelsko zlo je zanje večja in pomembnejša tema od palestinskega zla.«
To, da so serijo Naši fantje ustvarili »naši fantje« in da je zanje vivisekcija zla »naših fantov« pomembnejša od vivisekcije zla »njihovih fantov«, je zelo pomembno: govori namreč o zmožnosti vživljanja tudi v »njihove fante« oziroma o tem, da tragiko »njihovih fantov« lahko doživimo enako močno in da smo ob njej enako presunjeni kot ob tragiki »naših fantov«.
To utegne biti edini način, s katerim se je danes (ali pa se je bilo kadarkoli) še mogoče boriti proti tistemu zlu, ki se hrani in utemeljuje na sovraštvu do drugih: naj gre za druge narode, države, kulture, religije ali pač samo za posameznike, ki mislijo in živijo drugače.
Najbrž ni skrbi, da bi HBO kdaj kakemu slovenskemu producentu ponudil možnost posneti nadaljevanko o dogodkih, ki sicer niso primerljivi z zgodovinsko zapletenim odnosom med Izraelci in Palestinci, razdvajajo pa slovensko družbo. Če gremo daleč nazaj v presenetljivo bližnjo preteklost, bi to lahko bila televizijska serija o okupaciji, uporu proti okupatorju, revolucionarni zlorabi tega upora za prevzem oblasti, protirevoluciji, kolaboraciji, množičnih povojnih pomorih, 45 letih »socializma s človeškim obrazom« in vsem, kar je sledilo potem.
Od poskusov sprave do novodobnega nadaljevanja stare vojne z drugimi sredstvi. Mislim seveda na družbene spore in spopade v samostojni in demokratični Sloveniji, ki se v marsičem napajajo iz starih antagonizmov in njihove nedorečenosti.
Takšna nadaljevanka bi seveda zahtevala, da bi se bili »naši fantje« sposobni vživeti tudi v tragiko »njihovih fantov« in da bi bili hkrati sposobni – in tu je naš, slovenski paradoks »njihovih fantov« – te fante prepoznati kot »tudi naše fante«. Ker za to tudi gre: vsi tisti, ki jih še do danes nismo izkopali in pokopali ter priznali, da se jim je zgodilo nekaj, kar se jim ne bi smelo zgoditi – enako velja recimo za novodobne izbrisane –, pravzaprav niso »njihovi« fantje, niso drugi od nas, ampak so, preprosto, naši fantje. Fantje (in dekleta), ki bi jih morali razumeti in doživeti kot svoje. Velja seveda tudi nasprotno. In ne zgolj v moraličnem smislu, kar se nam Slovencem rado dogaja.
O umetnosti pravimo, da je polnokrvna in močna šele takrat, ko ohranja dimenzijo vzporedne realnosti, ko realnosti, ki jo problematizira, ne skenira in secira dobesedno. Izraelski Naši fantje bi lahko hitro in najbrž za večino prizadetih (vsaj na eni strani) čisto upravičeno podlegli skušnjavi: skladno z Netanjahujevo sugestijo, da »naši fantje« česa tako groznega že ne bi mogli storiti, bi umor arabskega dečka lahko prikazali kot posledico treh neuravnovešencev.
Kot naključni eksces, ki nima nič z izraelsko družbo in njenimi družbenimi protislovji. A storijo ravno nasprotno, pokažejo, da je ta vez mogoča in močna. V tej zgodbi seveda ne more biti zmagovalcev, so lahko samo poraženci. Naj gre za starše umorjenih otrok, za izraelski pravosodni sistem, za Jude, za Arabce. Če se nismo sposobni vživeti v druge, če sovražimo, najbolj delamo proti sebi in proti – našim fantom.
Pri nas so »naši fantje«, če potegnem približno analogijo, po dolgih letih, celo desetletjih prejšnji teden dobili nov film. Preboj. Pobudnik filma in eden glavnih financerjev je bila Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije. Film je nastal po knjigi Past na Menini planini Franca Severja - Frante, partizanskega poveljnika, ki je pri svojih dvaindvajsetih letih marca 1945 v bitki na Menini planini s strateško iznajdljivostjo rešil življenje nekaj sto partizanom.
Ne da bi se na tem mestu spuščala v estetsko presojo filma in seveda s spoštovanjem do vseh, ki so bili v času, ki je zahteval izjemen pogum in težke odločitve, pripravljeni tvegati svoje življenje, je Preboj dovolj pomenljiv simptom našega odnosa do najbrž najbolj radikalnega in tudi tragičnega obdobja slovenske zgodovine.
Tega obdobja po toliko desetletjih večinoma namreč še vedno nismo sposobni misliti v vsej njegovi kompleksnosti, razsežnostih in posledicah ne le za družbo kot celoto, ampak tudi glede na nepregledno število individualnih usod. In ker še vedno sovražimo (drug drugega), to obdobje plakatiramo v sterilno idealiziranje, »odrešeno« vsakršnega konteksta pa tudi polnokrvnih človeških zgodb. Hranimo se z novodobnimi miti, a hkrati ne vemo nič o antičnih tragedijah. In tudi to je ena od značilnost dandanašnjih »naših fantov«.
Politični diskurz seveda ne more brez naših fantov, ti pa ne brez vaših fantov kot svojega nasprotnika, ki ga potrebujejo, da sploh lahko govorimo o naših – in nasprotno, seveda. Medijska slika slovenske realnosti je nemalokrat nekakšna groteskna preslikava tega črno-belega sveta.
Ustvarjalci izraelske nadaljevanke so pogumno stopili v zaodrje svoje sodobnosti in resničnih družbenih problemov. So tudi naši fantje, recimo tisti, ki snemajo filme ali pišejo knjige, že dovolj zreli za ta korak?
