Naslavljala sta se Franjo in Slobo

Milošević in Tuđman sta razumela, da ne bo šlo zgolj za hrvaško zavzetje Knina, temveč tudi za izselitev Srbov iz Hrvaške.
Objavljeno
10. avgust 2018 06.00
Posodobljeno
10. avgust 2018 08.57
Petindvajsetega marca 1991 sta se Tuđman in Milošević sestala v lovski rezidenci jugoslovanskih vladarjev v Karađorđevu. FOTO: Reuters
Najprej sta bila samo dva izrečena stavka. Da je hotel Hitler svet brez Judov, Hrvaška in njena politika pa sta hoteli državo brez Srbov. Da je vsak zločin večen in ga ni mogoče slaviti. V sodobni Evropi skorajda ne moremo najti podobno neposrednih in povsem oprijemljivo nedvoumnih ocen, namenjenih sosednji državi, kakršne je srbski predsednik Aleksandar Vučić izrekel tako, da jih ni mogoče ne ublažiti ne olajšati. Vučić je hrvaško vojaško operacijo Nevihta, s katero so se prve dni avgusta 1995 končale jugoslovanske vojne, označil za etnično čiščenje in zločin, ki je povzročil izgon 250.000 hrvaških državljanov srbske nacionalnosti. Sledili so hrvaški odgovori ter zanikanja in ocene, da želi Vučić s takšnimi napadi prikriti svoje notranje politične težave in problem dokončne odločitve o Kosovu.

Tu nekako bi lahko končali in samo presojali, ali gre za ponovno vzpostavljanje mita o Srbiji kot večni žrtvi zgodovine, državi, obkroženi s sovražniki, ali za hrvaško prekrivanje izgona Srbov z vojaškim zmagoslavjem. Pa bi bilo oboje premalo. Odpeljalo bi nas stran od odgovora. Zato se moram umakniti od vabljivosti obsodbe Vučića ali kazanja na namere hrvaških oblasti. Najti želim odgovor, zakaj je moralo po hrvaški vojaški zmagi, leta 1995, 250.000 ljudi zapustiti vse, kar so ustvarili njihovi predniki, in brez vsega oditi v neznano.

Zato bom začel s spominom na zaupna druženja takratnega hrvaškega in srbskega predsednika. Slobodan Milošević in Franjo Tuđman nista bila samo vojaška nasprotnika, bila sta tudi politična somišljenika. Delila sta dve ključni oceni. Prvo, da so bile republiške meje v nekdanji Jugoslaviji krivične, in drugo, da imajo tako vsi Srbi kot vsi Hrvati pravico živeti v enoviti državi.
Obujena srbska nostalgija o državi, ki zmaguje v vojnah in izgublja v miru, je v osemdesetih letih iskala drugačnega državnega voditelja. Politika, ki bo znal prevzeti nov politični projekt in zaščititi podpornike grozečih zborov solidarnosti s Srbi na Kosovu pa tudi s Srbi na Hrvaškem. Saj, tako so sporočali, je srbsko Kosovo tako v Srbiji kot v hrvaški Dalmaciji. Vprašanje moderne srbske države se je moralo umakniti geslom o državi vseh Srbov. O državniškem načrtu, ki ga je, toliko let prej, Nikola Pašić politično opredelil kot teritorialno združitev srbskega naroda. Načrt je imel svojo oporo v dokumentu, ki so ga predsedniku srbske vlade Pašiću avgusta 1916 izročili visoki odposlanci Velike Britanije, Francije in Rusije. Srbiji so obljubili Bosno in Hercegovino, Slavonijo in jadransko obalo od rta Ploče do Boke Kotorske. Ta obljuba je postala, sedemdeset let kasneje, okvir novega Miloševićevega načrta. Prav zato je hotel določiti nove zahodne meje tretje Jugoslavije. Spodbuditi ljudske vstaje na Hrvaškem in zahtevati pomoč jugoslovanske ljudske armade, ki bo zaščitila uporne srbske državljane. Milošević je 16. marca 1991 na tajnem sestanku s predsedniki občin prvič napovedal možnost jugoslovanskih vojn. Povedal je, da meje vedno določijo močni in nikoli šibki, da se bodo za svojo pravico in interes živeti v eni državi tudi tepli. In dodal, da res ne ve, zakaj bi Hrvaška imela Knin, Banijo, Liko, Kordun in Baranjo, če so tam večinsko živeči Srbi za njih samo problem.

Tuđman je v istih marčnih dneh prepričeval svoje najbližje sodelavce, da je edini pravi hrvaški sogovornik lahko samo Milošević, saj da imata podobna stališča tako o mejah kot o delitvi Bosne. Tuđman je ponavljal, da bi morala hrvaška država obsegati vsa tista ozemlja, kjer žive večinsko Hrvati, in posebej Bosno in Hercegovino. Zato bi morali, je bil prepričan Tuđman, skleniti z Miloševićem kot dobrim partnerjem zgodovinski sporazum, velik hrvaško-srbski kompromis o razmejitvi. Sledil je usoden tajni sestanek.

Petindvajsetega marca 1991 sta se Tuđman in Milošević sestala v lovski rezidenci jugoslovanskih vladarjev v Karađorđevu. Tuđman se je v Zagreb vrnil evforičen. Navajam dnevniške zapise Dušana Bilandžića, ki ga je Tuđman takoj poklical in obvestil, da sta z Miloševićem dosegla načelni dogovor o delitvi Bosne in Hercegovine ter zavezo, da bo Hrvaška dobila meje Velike Hrvaške, tako kot so bile določene s sporazumom Cvetković-Maček leta 1939. Miloševićev biograf Slavoljub Đukić v knjigi Politično pokopališče piše, da je kmalu po sestanku v Karađorđevu srbski predsednik odločil o usodi Srbov na Hrvaškem. Da jih bo prepustil Tuđmanu, s katerim si delita pomembnejši cilj, razkosanje Bosne in Hercegovine. Takšno oceno dopolnjuje predstojnik Tuđmanovega urada Hrvoje Šarinić. V svojih spominih citira Miloševićev odgovor Tuđmanu iz novembra 1993, da je povsem jasno, da je Knin hrvaški in da je sam z Republiko Srbsko rešil 90 odstotkov srbskega nacionalnega vprašanja. Milošević je imel samo en pogoj. Da ne more Tuđmanu prepustiti Knina politično, za mirovno pogajalsko mizo, temveč samo v vojni. In oba sta razumela, da ne bo šlo zgolj za hrvaško vojaško zmago in teritorialno zavzetje Knina, temveč tudi za enako pomemben Tuđmanov cilj izselitve Srbov iz Hrvaške. Tuđman je kot hladen računovodja ocenil, da se mora njihovo število po koncu jugoslovanskih vojn zmanjšati za več kot polovico. Po vojaški operaciji Nevihta in zavzetju Knina je bil ta cilj dosežen. Leta 1991 je bilo na Hrvaškem 12,2 odstotka državljanov srbske narodnosti, po popisu leta 2001 pa le še 4,5 odstotka.
Milošević je vest o padcu Knina počakal na svojem vikendu in ostal tiho. S Tuđmanom sta do smrti ohranila neposreden in zaupen stik. Naslavljala sta se Slobo in Franjo.

***

Borut Šuklje je svetovalec za območje jugovzhodne Evrope in zahodnega Balkana.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.