Negativne obresti

Država je spet v nekakšnem diliriju razpadanja, navadni ljudje pa vedno bolj začudeni, kako lahko nekaj deset tako imenovanih izbranih posameznikov vrti vso pomembno politiko, medtem ko za njimi stoji le nekaj sto članov njihovih strank. Predsednica vlade Alenka Bratušek je odstopila, kar je bilo v zadnjih dneh samo še vprašanje časa. Ali tudi zaradi ženske kvote, ki jo je prvič v zgodovini Slovenije kot premierka zastopala, ali tudi vseh drugih fig, ki jih držijo v žepu njeni koalicijski in strankarski kolegi, da ne omenjam polen opozicije? Gotovo je pred nami obdobje negotovosti, saj je jasno, da se izbrana politika, oba glavna tabora, pospešeno zapletata v lastne mreže, nastajajoča alternativa pa težko pride do besede. A ta izbrana politika je tista, ki vsakič znova kroji svet Slovenije po lastnih potrebah (nekaj pritiska prispeva tudi Bruselj) in so ji prav zato usode malih in nepomembnih državljanov vedno bolj oddaljene in nekakšen nebodigatreba. Kot odvečni relikti prebogate socialne države, s katerimi je treba opraviti.

Film Epizoda v življenju zbiralca železa je sicer resnična zgodba iz sodobne Bosne in Hercegovine, ki kaže obup marginalne skupinice Romov iz neke zakotne vasi. Kaj se namreč lahko zgodi, če oseba iz te skupine smrtno nevarno zboli in se izkaže, da ni zdravstveno zavarovana? Kar je, glede na okoliščine, v kakršnih živi, povsem razumljivo. Huda stiska nastane, ker življenje Romkinje in njene družine iz ure v uro vedno bolj visi na nitki, zdravniki, tisti s še malo človeškega sočutja, pa nič ne dosežejo, tudi če sprašujejo na ministrstvo, mogoče celo sam vrh države (slednje sem si mogoče izmislila, a ne bi bilo nič narobe, če bi). Odgovor pa je jasen in krut: če ni zavarovanja, ni operacije, ali pa jo plačajte: tisoč evrov za primer. Z drugimi besedami: Romkinja, mati dveh malih deklic, žena zbiralca starega železja, pač lahko umre, ker je ne morejo operirati, ker nima ne zdravstvenega zavarovanja ne tisoč evrov. Njeno življenje na koncu rešijo. S prelisičenjem, saj druge izbire ni.

Smo pri nas sploh še kaj oddaljeni od takšne socialne krutosti? Ne glede na Rome, na nas vse, skupaj z našimi Romi?

Kaj se vam namreč lahko zgodi, če nastopijo dolgi prvomajski prazniki in ostanete brez zdravil, recimo tistih znanih »pupmic« oziroma pršil, ki jih uporabljajo astmatiki? Ker je astma napadla bolj, kakor je bilo predvidljivo? In ste seveda brez receptov za ta zdravila. Izbrani pljučni zdravnik vam recepta ne bo napisal, ker naj bi to naredil splošni zdravnik, ta pa je na, recimo, zasluženem dolgem velikonočno-prvomajskem dopustu. Zato ne ostane drugega, kakor da iščete njegovega nadomestnega dežurnega, ki vas seveda ne čaka v sosednji hiši. Ampak v prepolni ambulanti, kjer lahko na recept čakate tudi nekaj ur. In kaj če ste sami, stari, zdravstveno prešibki in za povrh nemobilni in do teh dežurnih zdravnikov ne morete? Brez teh zdravil lahko umrete. Se pač zgodi, a ne?

Pri nas krutost življenja zbiralca starega železja pač ne poteka na divjih odlagališčih starih piskrov in zarjavelih železnih žimnic, a vendar na nesramen in nedostojen način. Recimo: Zdravnica naroči pacienta na pregled ob določeni uri in ga pusti čakati več ur, ker si v tem času vzame čas za druga dva pacienta, seveda tudi na račun naročenega in potrpežljivo čakajočega. Ko ta pride na vrsto, ta ista zdravnica reče, zdaj ste se pa res načakali, bomo hitro opravili. In to po tem, ko se na tak pregled čaka nekaj mesecev in potem še nekaj ur. Seveda je treba razumeti tudi zdravnike: bili naj bi strokovni, etični, človeško razumevajoči, pa še brez ministra so.

Tudi za socialno varnost naj bi sami vedno bolj skrbeli. Na hitro lahko opišem primer, ki kaže na to, da se lahko tovrstna vnema spremeni v svoje nasprotje. Torej oseba je deset let varčevala okrog štirideset evrov na mesec v nekem takrat novem bančnem produktu rentnega varčevanja, namenjenega prav tej lastni skrbi zase. Nabralo se je kakšnih 5000 evrov in nekaj obresti. Seveda so se pogoji tega varčevanja spreminjali, začenši s tolarji, ki so postali evri, in tako naprej, do nekega trenutka, ko bi se morala varčevalka odločiti, ali ji bodo strašne obresti vsako leto pripisali ali pa jih sešteli na koncu. In so jo dobili, to varčevalko, ki da tega ni takrat pred leti jasno povedala in od bančnikov zahtevala: obresti sproti pripisujte. V normalni banki bi, si predstavljam, to sami naredili.

In prišel je veseli dan obračuna. Da ne bo pomote: ne renta, ampak plačilo davka na obresti. Davek na obresti je treba plačati. Okrog 500 evrov. Za tistih 40 evrov na mesec krat deset let plus eno leto mirovanja plus pripisane obresti. To je, zelo približno, a vendarle enako, kakor če bi v letu 2013 privarčevali okrog 175.000 evrov (so izračunali v banki, neuradno kajpak) in bi za to dobili zaslužene obresti in od tega plačali davek na obresti.
Seveda razumem, državo je treba financirati. A če jo na tak način, ni čudno, če razpada. Vsak dan posebej. Tudi zdaj. Tudi zaradi negativnih obresti, ki si jih s svojim delovanjem nabira. Na koncu predvsem zaradi svojih »egov« in na račun zbiralcev starega železja, astmatičnih odvisnežev od pumpic, norcev, ki deset let varčujejo po deset evrov in so na koncu kaznovani s plačilom davka − kot kakšni mali tajkuni z bajnimi depoziti na bankah.