Nevarni reševalci

Če kdo daje povod za razočaranje, ga daje vlada in slovenska politika nasploh, z redkimi izjemami.

Objavljeno
05. maj 2012 21.32
Posodobljeno
06. maj 2012 06.00
Mija Repovž, Nedelo
Mija Repovž, Nedelo
Andrej Vizjak, minister za delo in vodja vladne pogajalske skupine, je po petkovih pogajanjih dejal, da je razočaran nad sindikati, češ da še kar trmasto vztrajajo pri svojih zahtevah, čeprav je vlada že močno popustila.

Smešno! Če kdo daje povod za razočaranje, ga daje vlada in slovenska politika nasploh, z redkimi izjemami. Sindikati so, pa naj politična elita to še tako nerada sliši, postali edini in zadnji branik pred potencialnim razdejanjem države. In njihovo ravnanje je predvsem reakcija na zgrešeno in škodljivo vladno »zdravljenje« krize s pretiranim varčevanjem.

Varčevalno strogost Evrope, ukrojeno po nemškem kopitu, je v zadnjih dveh letih raztrgala večina ekonomistov svetovnega formata, tako iz ZDA kot Evrope. Prehitro in pretirano varčevanje bo, so opozarjali, zgolj upočasnilo rast, primanjkljaj in javni dolg pa se bosta povečala, ne pa zmanjšala. Evropski varčevalni program, kot ga za prihodnja leta narekuje lani decembra sprejeti fiskalni pakt z obveznim zlatim pravilom, pa po zadnji izjavi nobelovca Stiglitza meji kar na gospodarski samomor Evrope.

Podobnega mnenja so bili tudi slovenski ekonomisti, ki so zadržani do neoliberalizma. Finančne krize Zahoda nista povzročila visok primanjkljaj ali javni dolg, marveč sta oba njena posledica. Primanjkljaji in javni dolg so se v večini držav povečali zaradi reševanja bank, s čimer so vlade preprečile gospodarsko in socialno katastrofo (Mencinger). Da mora vlada vztrajati pri čim bolj obsežnem zategovanju pasu in brezpogojno zapisati zlato fiskalno pravilo v ustavo, še naprej priporočajo le redki eksoti. Med take sodi npr. samovšečni doktor Masten, nedosegljiv po spregledovanju realnosti in slepem priseganju na neoliberalne dogme (vitka država, nižanje davkov, privatizacija vsevprek).

Škodljivost varčevalne ihte je v zadnjih tednih začel obotavljajoče priznavati tudi Bruselj, ki je Evropi pod nemško taktirko predpisal strogo shujševalno kuro, da bi, kot se glasi uradna fraza, »pomirili finančne trge«.

Rezultati zgrešene politike zategovanja pasu so vidni in dramatični. Finančni trgi so še vedno živčni. Svež dokaz te, celo naraščajoče splašenosti je napoved državnega sklada Norveške s 600 milijardami dolarjev kapitala, da bo prodal vse irske in portugalske državne obveznice. Hkrati pa vse kaže, da Evropa strumno koraka v obdobje nove recesije, morda celo depresije, ter socialnih in političnih kriz.

Varčevanje, ki poteka predvsem na račun radikalnega krčenja javnega sektorja, torej ni delovalo. V državah na tako imenovani periferiji Evrope, od Latvije do Španije, je povzročilo hud padec BDP, ponekod depresijskih razsežnosti, brezposelnost pa se je v nekaterih južnih članicah začela približevati ravni iz 30. let prejšnjega stoletja. V Španiji je dosegla celo 24 odstotkov, brez dela je vsak drugi prebivalec, mlajši od 25 let. Tu nekje je tudi Grčija, zvesto jima sledi Irska. V čedalje večji godlji je tudi Velika Britanija. Kriza obrobja bo prej ali slej neizbežno udarila po centru EU, tudi Nemčiji. Unija, še tako različna, je pač velika vezna posoda.

Uresničile so se tudi napovedi glede socialnih in političnih pretresov. Dosedanje premagovanje krize vzbuja med prebivalstvom prizadetih držav čedalje več gneva, nezaupanje v izvajano politiko je pokopalo že več ministrskih ekip. Nazadnje je pogorela nizozemska vlada, ki je bila – poleg Francije – največji zaveznik nemške politike. Sarkozy bo morda moral predsedniški fotelj prepustiti izzivalcu Hollandu, ki ob morebitni zmagi napoveduje radikalno revizijo dosedanje protikrizne politike EU.

Že Pahorjeva vlada je kazala do Bruslja oziroma Nemčije nepotrebno servilnost. Janševa oblast jo je v tem še presegla. Na vrat na nos je ratificirala fiskalni pakt in začela postopek za zapis zlatega fiskalnega pravila v ustavo, hkrati pa poskusila od sindikatov izsiliti drastičen varčevalni program, ki daleč presega zahteve EU. To je počela kljub opozorilom, da bo Slovenijo tako pahnila v še bistveno hujšo krizo. Z načrtovano uvedbo zlatega pravila v naš pravni red bi se odpovedala tudi samostojni, čeprav že doslej od Bruslja močno omejevani fiskalni politiki. S tem bi bila naša država še bolj izpostavljena udaru, ki ga manj razvitim članicam evroobmočja povzroča enotna monetarna politika.

Zelo verjetno je, da bo EU pod pritiskom gospodarskih in socialnih razmer zmehčala fiskalni pakt in prizadetim državam dopustila počasnejše, manj brutalno zategovanje pasu. Tak zasuk bo našo vlado osmešil. Potrdil bo ocene, da je njena krizna strategija čudna mešanica diletantstva, arogance do lastnega prebivalstva in slepe servilnosti do Bruslja oziroma Nemčije.

Gre pa tudi za nesposobnost vsaj malo predvideti, kaj vse bo prineslo tako »reševanje« krize. K temu seveda spada tudi nevarnost referendumske blokade razumnega varčevanja, škodljive za vse.