Nevidno slovo idrijskega rudnika

Kakor da se Idrija ne bi zavedala svoje zgodovine, je šel mimo izbris Rudnika živega srebra Idrija iz registra družb. Povsem neopazno, povsem neslišno. In tudi povsem nezaslišano. No, resda imajo ustanove, ki se ukvarjajo z rudarsko zapuščino, lokalni in tudi državni politiki pri tem nekaj olajševalnih okoliščin: od sklepa o ustavitvi proizvodnje je minilo 40 let, od sklepa o postopni, popolni in trajni ustavitvi pridobivanja živosrebrove rude pa skoraj 30. Zapiralna dela so potekala 20 let, vlade pa so z likvidacijo družbe trpinčile rudarje in mesto kar osem let. Zapiranje rudnika je torej stara zgodba, ki so se je očitno naveličali tudi v Idriji.

Toda na simbolni ravni je Slovenija izgubila svoje najstarejše podjetje, čeravno kot samostojna država od rudnika ni imela nič drugega kot velike stroške, medtem ko je vso smetano zlatih časov na Dunaj odnesla predvsem habsburška monarhija. Kar 442 let je kot gospodarska družba izkoriščala še danes skrivnostno kovino, ki je v zemeljski skorji ni več kot odstotek. Vse dokler se Evropa ni sprijaznila, da je živo srebro strup. Rudnik je svojčas zagotavljal nekdanji monarhiji pet odstotkov proračuna. Potem bržčas govorimo tudi o (svojčas) najdonosnejši slovenski gospodarski družbi v zgodovini.

Ne glede na dolgotrajno in dolgočasno zgodbo zapiralnih del bi se morali od drugega največjega rudnika živega srebra na svetu posloviti v slogu. Če bi sloves zavili še v nekaj romantične patetike, bi se moral mestu pokloniti najmanj še župan avstrijske prestolnice. Pa ne gre zgolj za simbolični poklon poltisočletni knapovski zgodovini mesta, saj mejnik, ki Idrijo uradno prestavlja v novo obdobje, ponuja še druge možnosti.

Že zaradi klasične piarovske priložnosti, s katero bi vnovič domačo javnost prepričali o dediščini izjemnega svetovnega slovesa (Unesco). Kljub trudu namreč turističnega utripa ni čutiti toliko, kolikor bi ga bilo ob spoštljivi dediščini lahko. A da bodo drugi res prepoznali vrednote Idrije, jih mora najprej sama bolj ceniti.

Stabilnost uspešnega industrijskega gospodarskega okolja s trmasto rudarsko miselnostjo bi morala biti dobra podlaga za mnoge aktivnosti, a je začuda prisotne več apatičnosti kljub vedno pokončni drži Idrijčanov, ki imajo kruha dovolj, le iger ne bi organizirali. Ali pa protestov, ker v neki dolini živijo na potencialno strupenih rudniških ostankih in nad praznimi rovi, od koder bo treba za vse večne čase črpati vodo, a se je država vse do pred kratkim otepala te odgovornosti.

Brezbrižno slovo od rudnika je velika zamujena priložnost, ki nas mora žalostiti zavoljo kolektivne nezmožnosti cenjenja naše skupne dediščine. V tem smislu je celo vpis na Unescovo listo svetovne dediščine brez prave vrednosti.

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.