Ni dovolj morja za vse

Družinsko pleme zavzame celoten zalivček, tudi če kdo že tam poležuje, jih to ne zmoti, saj vedo, da ne bo prav dolgo zdržal v njihovi družbi.

Objavljeno
26. julij 2020 07.00
Posodobljeno
26. julij 2020 07.00
Prva stvar, na katero pomislim, ko zjutraj odprem oči, je, ali mi bo uspelo dobiti tisto najboljše mesto ob morju Foto Tomi Lombar
Ta človeška tintara je resnično nekaj posebnega. Koliko veselja! Lahko jo krasimo z različnimi pričeskami, pokrivali in ličili. Možnosti je neskončno. Uredimo si lahko tudi zobe, nosimo očala, nakit, celo tetoviramo jo lahko. A tu se šele začne, prava zabava se dogaja v njeni notranjosti, kjer sem ter tja švigajo dovoljene in nedovoljene misli, nekatere ugasnejo, druge se rodijo. Frustracije iz otroštva se zaletavajo ob steklo izložbe hladne in samovšečne stvarnosti, ki je ne marajo priznati. Zmeraj vztrajno tehtajo med koristoljubjem in hipnim zadoščenjem.

Zakaj sploh obstaja glava, zakaj se je razvila? Pravijo, da so bitja brez glave med gibanjem po prostoru z enim delom svojega telesa pogosteje naletela na spremembe v okolju, trčila ob prepreke. Narava je pogruntala, da je smiselno na tistem delu imeti čutila, tako se lahko neljubim oviram izognemo, preden v njih treščimo, ali pa jo mahnemo v smeri, od koder diši hrana. Še danes je bolj kot ne enako. Pa še nekaj zna, tale naša tintara, prikrojiti zna spomin, tako da lahko čez čas prikličemo le lepe dogodke, slabi pa zbledijo ali povsem izginejo. Tako potrebujemo le nekaj mesecev, da pozabimo na vse nad­loge lanskega družinskega dopusta, in se že ob začetku zime spet oziramo proti jugu in sanjarimo o modrini Jadrana, morski hrani in vonju kreme za sončenje. Slišimo lahko vriske otrok, ko z žarečimi očmi čofotajo po vodi in se navdušujejo nad polži, školjkami in raki samotarji. Z mrežo v roki lovijo kamne, tekmujejo, kdo si bo bolj potolkel kolena in koga bo treba prvega zaradi opeklin namazati z jogurtom. Predvsem pa hrepenimo po počitku, oddihu, ledenem večernem pirčku, ki pomiri dušo.

Po vrnitvi s počitnic prepočasi minevajo meseci, še počasneje tedni, vlečejo se dnevi, in ko je videti, da nam ne bo uspelo, Zemlja obkroži Sonce in končno se vrne čas za dopust. Juhu. In potem se začne, zavarovanja, zdravila, kdo bo zalival rože, kdo skrbel za hrčka, kje so že rokavčki? Ne pozabi na gel proti pikom žuželk, naj mehanik pogleda, kako je z zavorami. Hrana, vsaj za prvi dan ali dva. Nosi stvari iz trgovine, nosi stvari v avto, nosi stvari v apartma, nosi stvari na plažo, nosi stvari s plaže. Spet te je opeklo, kaj pa se ne mažeš. Komarji so letos čisto nori. Zakaj bediš, ura še ni šest? Daj mu risanko na računalnik, pa se vrni v posteljo. Vendar to ni nič v primerjavi z grozljivko, ki se vsako dopoldne odvija na plaži.

Krivi so geni, isto počneta moj brat in moj oče, postaneta teritorialna in bojevita, ko gre za spopad brisač. Prva stvar, na katero pomislim, ko zjutraj odprem oči, je, ali mi bo uspelo dobiti tisto najboljše mesto ob morju, v senci in z drevesi za visečo mrežo. Ne morem uživati v kavi, zajtrk nima pravega okusa. Zame se dan začne šele, ko smo nameščeni na plaži. Letošnji dopust je bil v tem pogledu idealen, obiskovalcev naše vasice ob morju je bilo za vzorec. Prejšnja leta je bilo drugače. Da ne bi koga užalil, bom razkril le, da mi dopust grenijo turisti iz ene izmed vzhodnoevropskih držav, ki prihajajo na morje v formaciji družinskega plemena. Kaj to pomeni? To pomeni, da pridejo na plažo ata, mama, štirje odrasli potomci s svojimi družinami in partnerji najstarejših otrok. Z ognjem in mečem se prepuščajo soncu, da se ti milo stori, ko opazuješ njihovo napeto rdečo kožo. Družinsko pleme zavzame celoten zalivček, tudi če kdo že tam poležuje, jih to ne zmoti, saj vedo, da ne bo prav dolgo zdržal v njihovi družbi. Verjemite, sem poskušal. Nazadnje smo odšli, ko so sredi največje pripeke začeli z obale loviti ribe, vabe so metali kar med svoje plavajoče otroke. Potem je dedi potegnil iz torbe harpuno in začel plavati med skalami. Vsake pol ure so se zbrali, glasno krohotali, spili pirček in kadili. Njihova gromozanska nasitena telesa so z lahkoto odbijala moje grde poglede in jim je bilo prav malo mar za mojo komaj zaznavno eksistenco in njeno potomstvo.