Nič nas ne sme presenetiti

Preprosto smo preklopili na ta modus, nič lažjega.

Objavljeno
08. april 2020 06.00
Posodobljeno
08. april 2020 06.00
FOTO: Jure Eržen
Moja mladost je minila v znamenju priprav na katastrofo. Samoohranitveni nagon države, ki je preživela nacistično okupacijo in razkol z informbirojem, vzpostavila skoraj samopreskrbno industrijo, ki je proizvajala avtomobile, traktorje, težko industrijo, televizorje in belo tehniko, šivalne stroje, obleke, hrano, smuči, pancerje in še marsikaj, se je udejanil v geslu Nič nas ne sme presenetiti (NNNP).

V šoli smo trenirali evakuacijo v primeru naravne nesreče in ko nas je enkrat med poukom stresel tapravi potres, smo v trenutku zlezli pod šolske klopi, edino tršica je presenečeno obsedela za katedrom. V obrambo učiteljici moram priznati, da ji je učinkovito šviganje pod kateder poleg peze let preprečevala še impozantno bujna frizura, značilna za pedagoške delavke sredine 70. let prejšnjega stoletja.

Tudi v JLA nas ni smelo nič presenetiti: ves čas smo poslušali, da je vsak turist potencialni špijon, in ko smo poleti stražili vojaške objekte, smo morali vestno beležiti vse tuje registrske tablice, čeprav so v avtomobilih tako ali tako sedeli naše-gore-listni gastarbajterji in ne agenti tujih obveščevalnih služb. Ko smo prišli iz vojske, je bilo paranoičnih zapovedi konec, lasje so spet zrasli na civilno dolžino, a modus operandi je ostal: delajmo, kot da bo sto let mir, pripravljajmo se, da bo že jutri vojna.
Ni nas presenetilo niti pomanjkanje hrane: uprli smo se mu z zmrzovalnimi skrinjami, ki so brnele v vseh mogočih stanovanjskih prostorih, sindikati pa so interese delavskega razreda branili z ozimnico. Pralni prašek je bil pakiran v platnene vreče, ki so pozneje služile kot kuhinjske krpe, po preverjenih navedbah pa vsaj v enem primeru tudi kot košarice za modrc. Pomanjkanju bencina smo se zoperstavili s sistemom par-nepar in se z avtomobili vozili samo na določene dneve. Skratka, bili smo pripravljeni na vse.

Zato smo tudi ukrepe v zvezi s koronavirusom sprejeli kot nekaj samoumevnega, saj imamo vedenje NNNP vgrajeno v genom nacije in generacije. Preprosto smo preklopili na ta modus, nič lažjega. Precej težje pa to storijo tisti, ki niso bili deležni vzgoje NNNP, ampak so bili razvajeni v liberalnosti, demokraciji in vseh vrstah svoboščin in pravic, z dolžnostmi pa se jih ni obremenjevalo.

Mladostne izkušnje mi pridejo prav tudi v službi, saj nas v zdravstvu res nič ne sme presenetiti. Odkar se je začela epidemija, smo se morali v UKCL reorganizirati in se pripraviti na poplavo bolnikov z novim koronavirusom. Tako za strokovno delo kot njegovo organizacijo smo pripravili natančna navodila, ki jih je treba vsakih nekaj dni prilagajati, saj se v smislu novih spoznanj direktive tako z vrhov države kot tudi infektološko-epidemiološke stroke ves čas spreminjajo, kar je razumljivo, saj o bolezni vemo zelo malo in se sproti učimo. Poleg tega moramo smotrno razporejati zaposlene, da jih je del vsak dan doma, da ne bi bili istočasno vsi v službi, kjer bi se lahko okužili. Dnevno moramo poročati o številu ljudi v službi ter o njihovem zdravstvenem stanju, kar vključuje merjenje telesne temperature ter vprašalnik o prehladnih znakih in počutju za čisto vsakega od nas. A na neki način me ta stalni ustvarjalni nemir paradoksalno pomirja.

Ukrepe v zvezi s koronavirusom smo sprejeli kot nekaj samoumevnega, saj imamo vedenje NNNP vgrajeno v genom nacije in generacije.


Le zadnjič me je stisnilo pri srcu, ko sem obiskal kolege na infekcijski kliniki. Tam so se stvari spremenile in iz preobljudene, a prijazne bolnišnice, kamor so se pozimi zgrinjali otroci in starostniki z okužbami dihal, sicer pa bolniki z boreliozo, klopnim meningitisom in vsemi drugimi okužbami, se je prelevila v tiho poslopje, kjer se nihče več sproščeno ne sprehaja po hodnikih in le večminutno tuljenje alarma oznanja, da bolnika s covidom peljejo iz ambulante na oddelek, in opozarja, naj vsi ostanejo, kjer so, in ne hodijo na stopnišče. A kljub mrakobnemu ozračju imajo tam zaposleni še vedno nasmešek na obrazu.

Tudi pediatri smo v stalni pripravljenosti in se ne vedemo, kot da koronavirus ne nam ne našim bolnikom ne more do živega. Dnevno smo v stikih s kolegi po svetu in si izmenjujemo podatke o poteku koronavirusne okužbe pri otrocih, še posebno pri tistih s kroničnimi boleznimi. Prepričan sem, da nas bo ta epidemija, kljub vsemu hudemu, še bolj povezala.

Zdi se, kot da smo na obali tihomorske države, katere morsko dno je stresel potres. Umaknili smo se stran od morja na bližnjo vzpetino, zdaj pa čakamo na val, ob tem pa strokovnjaki ves čas usklajujejo napovedi, kako visok bo. A pravo višino vala bomo videli šele takrat, ko bo pljusknil na obalo, takrat pa bo za dodatno vzpenjanje žal prepozno. Sprejeti ukrepi se mi glede na situacijo v sosednjih državah zdijo primerni; obenem pa se zavedam, da je z ukrepi tako kot z antibiotiki pri zdravljenju okužb – najlažje je antibiotik predpisati, veliko težje pa je antibiotično zdravljenje prenehati. In tako bo tudi z omenjenimi ukrepi: pri njihovem opuščanju bo potrebna previdnost, predvsem pa se ne bo moč opreti na bogate izkušnje, saj se danes ves svet uči – žal predvsem na lastnih napakah.

V izročilu NNNP smo tudi v teh časih na predvečer cvetne nedelje v posmeh koronavirusu sami naredili butarice, prihodnji teden pa se bodo poleg pirhov po Sloveniji barvale še frizure, saj frizerskim salonom za zdaj še ni dovoljeno odpreti vrat. Pozivam pa škofe, naj vernikom položijo na srce, da v velikonočnem času ne pretiravajo z dobrotami, saj zdravstva v boju s koronavirusom ne smejo presenečati ne poškodovani adrenalinski športniki ne bolniki z žolčnimi kamni in drugimi, z velikonočnimi prehranskimi grehi povezanimi težavami.

------
Marko Pokorn, dr. medicinskih znanosti, scenarist in dramatik.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.




Povezane vsebine