Nič več le napaka v sistemu

Maja 2002 so Francozi volili predsednika. Zdelo se je, da bodo to še ene rutinske volitve, ko bo za izvolitev potreben tudi drugi krog, v katerem se bosta pomerila kandidata golistov – takrat so nastopali pod blagovno znamko Rassemblement pour la République (Združenje za republiko) – in socialistov. Gre za stranki oziroma politični opciji, prva je desno, druga levo usmerjena, ki sta bili vodilni v peti republiki od ustanovitve leta 1958.

A je maja 2002 sledil šok. V drugi krog se poleg kandidata golistov in predsednika prejšnjih sedem let Jacquesa Chiraca ni prebil kandidat socialistov Lionel Jospin. To je uspelo kandidatu skrajno desne Nacionalne fronte, tako rekoč fašistu stare šole Jean-Marii Le Penu, ki je poskušal rušiti celo konsenz iz celotnega obdobja po drugi svetovni vojni o holokavstu. Le Pen holokavsta sicer ni neposredno zanikal. Je pa odkrito dvomil o njegovem obsegu in zmanjševal pomen poboja šestih milijonov evropskih Judov na »podrobnost v zgodovini druge svetovne vojne«, za kar je večkrat stal pred sodišči.

Vse raziskave javnega mnenja so kazale, da se bosta v drugem krogu pomerila kandidata zmernih strank. Niti ena ni napovedala, da bi se lahko vanj uvrstil Le Pen. Zato je preboj neotesanega fašista povzročil številne analize, kaj se je zgodilo. V prvem krogu so bile razlike med prvimi tremi kandidati, Chiracom, Le Penom in Jospinom, minimalne. Prvi je dobil malo manj kot petino, drugi malo manj kot 17 odstotkov in tretji dobrih 16 odstotkov glasov.

Zaradi minimalne razlike med drugim in tretjim so se Francozi napačno zazibali v mnenje, da je bila to zgolj napaka v sistemu. Dan je bil pač lep in levi volivci, znani kot ne najbolj disciplinirani, so, prepričani, da se bo Jospin uvrstil v drugi krog, šli raje na družinsko kosilo na podeželje kot na volišča. V takšno mnenje, da je šlo samo za minimalno napako v sistemu, jih je še bolj zazibal izid drugega kroga volitev, v katerem je Chirac s podporo tako rekoč vseh drugih strank, s socialisti na čelu, z več kot osmimi desetinami glasov zmlel Le Pena.

Petnajst let pozneje, na letošnjih predsedniških volitvah, se je pokazalo, kako bridko napačne so bile predstave o tem, da je bil Le Penov uspeh naključna motnja. Eno gospodarsko in eno begunsko krizo, predvsem pa nekaj res krvavih terorističnih napadov islamistov po Franciji pozneje je na volitvah spet nastopil nekdo s priimkom Le Pen. Ne sicer stari fašist Jean-Marie – ta je, mimogrede, pri 88 letih še vedno poslanec v evropskem parlamentu in častni predsednik Nacionalne fronte –, ampak njegova hčerka Marine.

Z očetom sta menda v precej slabih odnosih, saj da se ji zdijo njegovi pogledi preveč skrajni. Vendar je predsednica Nacionalne fronte, predvsem glede muslimanskih priseljencev, čisto dovolj skrajna, da marsikomu zbuja srh.

Da se je Marine Le Pen letos uvrstila v drugi krog predsedniških volitev, ni bila več nobena napaka v sistemu. Vse raziskave so napovedovale, da se bo. Ker se je v drugi krog ob njej uvrstil neizrazito sredinski Emmanuel Macron – in jo na koncu premagal z dvema tretjinama glasov proti njeni tretjini –, za katerim sploh ni prave stranke, se je pokazalo, kako zelo se je spremenila Francija.

Tradicionalno vladajoči golisti oziroma socialisti so doživeli pravo katastrofo, njihova kandidata se sploh nista uvrstila v finale predsedniških volitev. Veliko vprašanje je, kaj se bo zgodilo na volitvah v nacionalno skupščino, spodnji dom parlamenta, ki se ta konec tedna začenjajo v ostankih nekdanjega francoskega kolonialnega imperija v Polineziji in na nekaterih diplomatskih predstavništvih. Vrhunec bosta seveda glasovanje v Franciji prihodnjo nedeljo in drugi krog teden pozneje.

Zdaj bo postalo še bolj jasno, kakšen je doseg skrajne politike Marine Le Pen. Njen uspeh ali neuspeh ni brez pomena za Slovenijo. Le Penova se namreč zavzema za odhod Francije iz Evropske unije. Če lahko Unija preživi odhod Velike Britanije, pa odhoda Francije – ne pozabimo, evropsko povezovanje se je začelo z namenom, da bi po dveh svetovnih vojnah preprečili še tretji spopad med Nemčijo in Francijo – gotovo ne more.