Nisem, torej še bom!
In ko človek na koncu potegne črto pod že videno in nedoživeto, ga ima, da bi popravil Decartesa in njegov »mislim, torej sem«.
Odpri galerijo
FOTO: Shutterstock
Pravite, da še nikoli niste v nizkem startu prečkali štiripasovnice? Ki ji je na drugi strani ograje sledila – čudno, ali ne? – še ena, prav toliko široka? Preverjeno: tudi visoki start čeznju je dovolj adrenalinski. Če ga človek preživi, ga lahko primerja s tekom čez žerjavico. Je mogoče, da še niste ujeli ptice v letu? In prav je tako.
Že ujeti muho v zraku je udarec svobodi in bitjem, s katerimi si delimo nebo. Kadar letimo ... Recite, da še niste poizkusili izvirske vode. Nekoč je studenec pod Skalno kletjo veljal za tako čistega, da je bilo naravnost skalnokletno, pardon bogokletno, pomisliti, da bi s studenčnico umili, čeprav samo sprednje steklo na avtomobilu. Kaj pa danes?
Obžalujete, ker v življenju še niste imeli priložnosti poljubiti prstan Njegove visokosti? Kot, denimo, v Pesmi ptic trnovk, ki najlepše pojejo v bolečini? Ko smo pri filmskih oziroma televizijskih stvaritvah: ali res še niste zaigrali v nobeni? Tudi kot statisti ne? Potem vam očitno zadoščajo vsakdanje življenjske drame in dramoleti. Če je človek njihov glavni akter, lahko vsak dan joče od bolečine. Nikar se ne sramujte: vsi smo kdaj ptice trnovke. In vsi kdaj točimo tudi solze smeha. Ne recite, da še niste peli v milanski Scali. Saj, kdo pa je, razen redkih izbrancev? Glasilke večine Zemljanov so pač narejene bolj po meri domačih kopalnic, kjer še stene dihajo v ritmu muzike za ples ...
Je mogoče, da obstaja noč, ki je niste preplesali? In da še niste pokusili kobilic ali prespali na kozolcu? Ljudje smo res čudna bitja. Težko nas prepričajo, da je pod milim nebom lažje šteti zvezde kot plezati za njimi na streho kozolca ali da so kobilice čistejše od najčistejšega pujsa. Da se niste ugriznili v jezik, ko ste prisegli, da še niste poljubili neznanca? V času odtujenih src je treba dvakrat pretehtati, koga od (po)ljubljenih v resnici dobro poznamo ...
In ko človek na koncu potegne črto pod že videno in nedoživeto, ga ima, da bi popravil Decartesa in njegov »mislim, torej sem«. Kako? V »nisem, torej še bom«.
Že ujeti muho v zraku je udarec svobodi in bitjem, s katerimi si delimo nebo. Kadar letimo ... Recite, da še niste poizkusili izvirske vode. Nekoč je studenec pod Skalno kletjo veljal za tako čistega, da je bilo naravnost skalnokletno, pardon bogokletno, pomisliti, da bi s studenčnico umili, čeprav samo sprednje steklo na avtomobilu. Kaj pa danes?
Obžalujete, ker v življenju še niste imeli priložnosti poljubiti prstan Njegove visokosti? Kot, denimo, v Pesmi ptic trnovk, ki najlepše pojejo v bolečini? Ko smo pri filmskih oziroma televizijskih stvaritvah: ali res še niste zaigrali v nobeni? Tudi kot statisti ne? Potem vam očitno zadoščajo vsakdanje življenjske drame in dramoleti. Če je človek njihov glavni akter, lahko vsak dan joče od bolečine. Nikar se ne sramujte: vsi smo kdaj ptice trnovke. In vsi kdaj točimo tudi solze smeha. Ne recite, da še niste peli v milanski Scali. Saj, kdo pa je, razen redkih izbrancev? Glasilke večine Zemljanov so pač narejene bolj po meri domačih kopalnic, kjer še stene dihajo v ritmu muzike za ples ...
Je mogoče, da obstaja noč, ki je niste preplesali? In da še niste pokusili kobilic ali prespali na kozolcu? Ljudje smo res čudna bitja. Težko nas prepričajo, da je pod milim nebom lažje šteti zvezde kot plezati za njimi na streho kozolca ali da so kobilice čistejše od najčistejšega pujsa. Da se niste ugriznili v jezik, ko ste prisegli, da še niste poljubili neznanca? V času odtujenih src je treba dvakrat pretehtati, koga od (po)ljubljenih v resnici dobro poznamo ...
In ko človek na koncu potegne črto pod že videno in nedoživeto, ga ima, da bi popravil Decartesa in njegov »mislim, torej sem«. Kako? V »nisem, torej še bom«.
