Praznino v literarnem prostoru vse bolj zavzema nefikcija. Obtežena s čustvi in občutji pusti močne sledi v bralčevem umu in duši.

Galerija
Če bi med zapisi na forumih naredili korenito selekcijo, bi dobili drobno knjižico na tanki meji med fikcijo in nefikcijo, a ravno prav umetniško za alternativno Nobelovo nagrado. FOTO: Jure Eržen/Delo
V večnem vračanju teme o »krizi literature« se zdaj veliko razpravlja o odnosu med tistim, čemur pravimo »fikcija« in »nefikcija«. V osnovi gre za odnos teksta do resničnosti. A te oznake bi lahko bile luknjaste, meje pa nejasne, pravi ruski pisatelj Aleksander Genis, ki o tem že trideset let piše knjige. Romane navadno uvrščamo med fikcijo, a so tudi pri tem izjeme; Genis je, denimo, svojo knjigo Dovlatov in okolica označil za »filološki roman«, čeprav gre za sijajen primer umetniške nefikcije. Pa poezija – je to fikcija ali nefikcija?
Genis – pa ne samo on – ugotavlja, da fikcija danes stagnira oziroma se seli na zaslone. »Pisati debele romane je enako kot voziti se s kočijo,« pravi in dodaja, da če bi Lev Tolstoj živel danes, bi pisal (scenarije za) nadaljevanke. S tem bi se gotovo ...
Komentarji