Nogomet? Še vedno bolje kot vojne računalniške igre.

Nogomet je prvenstveno šport, najtesneje pa se ga dotika ekonomija, torej trgovina med klubi in igralci ter seveda sponzorji in drugimi udeleženimi pri poslovnih priložnostih, ki jih ponuja ta športna panoga. Naslednji nivo je ljubiteljski, torej navijači, ki pa se razteza od lokalnih do nacionalnih in celo nacionalističnih dimenzij. Povsem samostojen nivo pa je psihologija spremljanja in obravnave nogometa.

Zdi se, da kljub

delovanju krovne organizacije svetovnega nogometa Fife vlada nekakšen splošni, ne tihi, temveč glasni konsenz, da je nogomet nekaj, za kar so žrtve vredne in skorajda potrebne. Tistih nekaj milijonov in tisto nekaj nasilja, onesnaževanja in razčlovečenega marketinga je namreč po splošno sprejetih prepričanjih treba sprejeti. Za »igro iger«, ki predstavlja užitek par excellence. Nekakšno zunajtelesno popotovanje gledalca in poistovetenje z moštvom, posameznim igralcem in navsezadnje umetno strukturo, kot je država.

Z ekonomskega stališča se namreč zdi, da je nogomet bolj pomemben kot neoporečna hrana, nega otrok in varnost zdravja. Vse lahko počaka, le da se mišičasto mlado telo zapodi po igrišču, do katerega se je pripeljalo v zelo zelo dragem avtomobilu. Prav tako ni pomembno, ali je denar za šolanje, pomembno, da je za nogometni klub. Enemu bo uspelo! Tisoče pa jih lahko životari ob cenenem alkoholu, brez kulturnih vsebin. Pomembno, da je nogomet!

Z znanstvenega stališča (ne le ljubiteljskega) ni vse tako črno-belo, kot je v globalnem večmilijonskem poslu nogometa, kjer so mladi športniki plačani stotisočkrat več kot strokovnjaki, ki se dan za dnem ukvarjajo z otroki s posebnimi potrebami, nevrokirurgi ali skrbniki za čistost voda. Eduardo Archetti trdi, da nogomet ni opij za ljudske mase in ne ritual upora, temveč kompleksen pojav, ki zahteva pozornost. Z njim se strinjajo pomembnejši teoretiki s področja navijaštva in nogometa (Giulianotti in Armstrong, Gray, Sandvoss in Harrington). Antropološka veda opaža, da nogomet in navijači govorijo predvsem o naši kulturi in družbi. O njenih vrednotah in prioritetah.

Na lokalnem nivoju ima nogometno druženje tudi brez sponzorskih milijonov, grabežljive Fife in elitnih igralcev presenetljivo pozitivno vlogo. Namreč vlogo športa, in ne megalomanskega kulta. Otroci in starejši se gibajo, sodelujejo, povezujejo in skozi igro premagujejo tudi predsodke ali se integrirajo v novo okolje. Da, nogomet ima številne pozitivne lastnosti. Univerza na Dunaju je namreč lani organizirala znanstveno konferenco na temo evropskega nogometa.

Obravnavane teme so bile pestre in zanimive − od žensk in nogometa (tako igralk kot ljubiteljic), vprašanja slepih igralcev nogometa, vojne in nogometa, gejevskih nogometnih skupin ter različnih identitet, povezanih z nogometom. Torej, nogomet ima v posameznikovem življenju različne pomene in sproža različne odzive, lahko je močno povezan tako s humanitarnostjo kot aktivizmom. Zdi se, da je z vrtečo se žogo vse lažje in vse bolj dopustno, a žal ni tako. Kar vedo vsi, od delavcev na gradbiščih do mestnih policistov, ki so priča izlivom nasilja nogometnih navijačev. Da o alkoholu in navijaštvu ne govorimo, sploh.

Na temo nogometa so in še nastajajo poglobljene študije, ki upoštevajo tako antropologijo športa, dinamiko socialnih skupin kot ekonomske dejavnike tega pojava, ki se kažejo kot ključni in vse bolj moteči. Antropolog Halvdan Haugsbakken z Univerze v Bergnu ugotavlja, da ekonomski vidiki vse bolj spodjedajo lokalne in da vse bolj vplivajo tudi na igro.

Kaj pa letošnja himna aktualnega svetovnega prvenstva v nogometu? Tudi tokrat jo pojejo bogati in slavni izbranci ljudskih mas, ki si ogleda tekem v živo niti v sanjah ne morejo privoščiti. Jennifer Lopez takole zapoje kitico letošnje nogometne

Mi smo eno (We Are One): »Nocoj glej, kako je svet eno, svet eno, svet eno. Za boj, za boj, za boj, nocoj. Glej, kako je svet eno. Dve strani, en boj in milijon oči.«

Zanimivo, da nogometni spektakel slavi dualnost, ki najbolj razdvaja svet: mi in vi − naše in vaše, in seveda ultimativno − zmagovalci in poraženci. To je zgodba, ki se je svet več kot očitno še vedno ni naveličal, kljub rekam trpljenja in goram trupel. Hočemo slaviti zmagovalce, bogate, mlade, uspešne, borbene, svetovna pozornost in evforija je usmerjena vanje. Na najboljših sedežih sedi elita, večina na plastičnih tribunah, največ pa jih je doma. Ekstatičnih v ritualu teles, petja in nacionalnih identitet.

Sicer pa sodobna psihoterapija ne pušča preveč domišljije o tem, kdo so zagrizeni nogometni navijači, tisti, ki svojih globokih čustev ne morejo izraziti v primarnem okolju − družini. Še vedno bolje kot vojaške računalniške igrice, pravi psihoterapevtka Lynda Hedley. Oziroma kot opozarja stroka za duševno zdravje, visoka identifikacija z nogometom lahko vodi v še druge psihološke težave.

Evolucija še traja.

Olé, olé!