Novi borci na pohodu

Ob prvem dnevu priprav nogometašev Olimpije na pomožnem igrišču v športnem parku ZŠD Ljubljana sem z njenim predstavnikom za stike z javnostjo malo pokramljal o tem, kdo za božjo voljo se je zavzel za prihod Zajka Zebe. Saj veste, sarajevskega nogometnega, oprostite, malonogometnega mojstra, ki pred prihodom v Ljubljano že več kot pol leta ni igral poštene tekme, nekoč, ko so Mariborčani igrali za sredino lestvice v 1. SNL, pa zvezdnika vijoličnih. Seveda odgovora nisem dobil, sva pa nekako izmenjala ocene, kdo ima bolj prav. On mi je dejal približno takole: »Videl boš, še pravi bo. To je to. Potrebujemo igralca za zadnjo podajo, za točke z malimi ...« Prav veliko se nisem upiral, kajpak se s pojasnilom nisem strinjal in hitro uvidel, da se je hitro vklopil v zeleno-beli ustroj istomislečih, ki vidijo zeleno tudi takrat, ko je vse rdeče. Odgovora o tem, kdo je bil največji zagovornik njegovega prihoda, nisem dobil. Pred dnevi je Olimpija že odpustila Zebo oziroma se z njim sporazumno razšla.

Tale prigoda je zgolj uvod v spoznavanje zakulisja v klubskih in tudi panožnih ustrojih. V zadnjih letih postaja čedalje bolj pogost pojav, da ključne direktorske stolčke zavzemajo ali pa ključne poteze vlečejo piarovci, oblikovalci spletnih strani, celo bivši novinarji. Tudi prav, zakaj pa ne, bi lahko dejali, saj vendarle na trgu za vse veljajo enaka pravila o prostem pretoku delovne sile in znanja. Da bi se o športu in zadevah, ki sodijo zraven, lahko pogovarjal s tistimi, ki natanko vedo, kaj in kako se streže poslu, pa že meji na znanstveno fantastiko.

Nogometna Olimpija žal ni edini mestni klub z na glavo postavljeno vodstveno hierarhijo. Zdi se, da jo prehiteva ali pa je že kot blisk švignila mimo nje košarkarska (hokejska, Sekljeva, ima to srečo, da počasi umira v njuni senci). Tako kot košarkarski poznavalci sem se šele ob vnovičnih polomijah začel spraševati, kdo za božjo voljo lahko še bolj zavozi zavoženo. Mar je res za vse krivo pomanjkanje denarja, saniranje kluba ali nesrečna naključja? Bi bilo tako strm padec kakovosti sploh mogoče preprečiti ali vsaj upočasniti? Za zdaj večji del bremena odgovornosti pada na hrbet trenerja Aleša Pipana, ki se bržčas že tolče po glavi, kako se je lahko ujel na limanice in sprejel vabilo ljubljanskih mož, da Olimpijo popelje v negotovo prihodnost s čim manj praskami. Kaj šele z nastavki lepše prihodnosti.

Edini košarkar med nekošarkarji v hierarhični lestvici Uniona Olimpije je trener Pipan, kar je še vedno več, kot je nogometašev na enaki lestvici pri NK Olimpija. Pri obeh kolektivih je bolj ali manj jasno, da nimata nikogar, ki bi v javnosti imel verodostojno podobo in bi mu ta zaupala. Verjamem, da bi, tako kot sem ostal brez odgovora pri predstavniku za stike z javnostjo pri NK Olimpija, tudi pri KK Union Olimpija dobil podoben (ne)odgovor.

Pipan se šele srečuje s piarji in spletnimi oblikovalci – direktorji. Bojte se nevednežev, ki vedo vse!