O izbiranju najlepše češplje

V slovenskih športnonovinarskih krogih še zmeraj odmeva sredina podelitev priznanj najboljšim športnikom v iztekajočem se letu 2011. Kakor vsako leto je bilo tudi tokrat mogoče slišati precej pripomb (in celo prebrati zapis »užaljene primadone«) zaradi letošnjega izbora, pri čemer so nekatere zmotili vodilni posamezniki, spet druge najboljša ekipa in zdi se, kakor da na koncu nihče ni zadovoljen.

A to ni nič novega, tako je vsako leto znova. Da bi bili enkrat vsi zadovoljni, pač ni mogoče pričakovati. In kaj je narobe s tem, da je kajakaš Peter Kauzer najboljši slovenski športnik leta 2011? Navsezadnje je svetovni prvak v slalomu na divjih vodah in eden glavnih kandidatov za osvojitev zlate lovorike tudi na olimpijskih igrah prihodnje leto v Londonu. Ali s tem, da je drugo mesto osvojil Primož Kozmus, bronasti na atletskem svetovnem prvenstvu v Daeguju?

Ni jih malo, ki bi namesto njiju na vodilnih dveh mestih pri izboru raje videli Anžeta Kopitarja in Samirja Handanovića. Kaj sta letos osvojila, da bi si zaslužila prestižno priznanje? Nobenega dvoma ni, da je prvi eden od najboljših hokejistov v NHL, drugi pa eden najboljših nogometnih vratarjev v elitni italijanski ligi, vendar pa sta to že več sezon in po tej logiki bi morala biti najboljša slovenska športnika za nekaj let nazaj in vnaprej. Mimogrede: tudi Dirk Nowitzki, že vrsto let eden največjih košarkarskih zvezdnikov na svetu, je moral Dallasove Teličke (Mavericks) najprej popeljati do lovorike v ligi NBA, da so ga izglasovali za najboljšega športnika v Nemčiji.

A veste, kdo je številka ena na Slovaškem? Ne, to ni Zdeno Chara, kapetan moštva Boston Bruins, ki se je sredi junija s soigralci veselil Stanleyjevega pokala. Izvrstni slovaški hokejist je moral namreč v glasovanju priznati premoč Pavlu in Petru Hochschornerju, svetovnima prvakoma v kanuju dvosedu. Pa še en primer: najboljši športnik Bosne in Hercegovine ni sijajni nogometaš Edin Džeko (Manchester City), kot bi morda mnogi pričakovali, temveč judoist Amel Mekić, ki se je konec aprila ovenčal z naslovom evropskega prvaka v kategoriji do 100 kilogramov. Samo toliko o tem, da bi moral letos v Sloveniji zmagati bodisi Kopitar bodisi Handanović.

A še več prahu je pri nas dvignila izbira najboljše ekipe, za katero so priznanje prejeli smučarski skakalci Jernej Damjan, Robert Kranjec, Peter Prevc in Jurij Tepeš, ki so si na nordijskem SP v Oslu – resda v srečnih okoliščinah na tekmi z eno samo serijo – izbojevali bronaste kolajne na veliki napravi na Holmenkollnu.

Njihovi goreči nasprotniki menijo, da bi si nagrado veliko prej zaslužili nogometaši Maribora (za uvrstitev v evropsko ligo, v kateri so osvojili pičlo točko), rokometaši koprskega Cimosa (za naslova državnih in pokalnih prvakov ter zmagoslavju v pokalu Challenge) ali košarkarji Krke (za naslov državnih prvakov in lovoriko v pokalu Eurochallenge).

Kaj je zdaj od tega vredno (naj)več? Na to vprašanje preprosto ni mogoče jasno odgovoriti, ker je športne uspehe pač izjemno težko vrednotiti in primerjati med seboj. O njih se da razpravljati po dolgem in počez; v slogu sto ljudi, sto različnih mnenj. Ali kot je na enem od spletnih forumov zapisal »komentator« Zyga, češ da se tukaj »mešajo hruške in jabolka, izbira pa se najlepša češplja! Zato tudi nastajajo takšna trenja.« Povsem srečni vsi tako in tako nikdar ne bomo... Kaj je vredno (naj)več? Na to vprašanje preprosto ni mogoče jasno odgovoriti, ker je športne uspehe pač izjemno težko vrednotiti in primerjati med seboj.