O romantiki in optimizmu

V zadnjih mesecih je veliko slišati o tem, da prihajajo težka obdobja, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo, da je čas za pesimizem. Besede, besede, bi dejal Hamlet. V zgodovini človeštva se je ljudem vedno zdel čas, v katerem so živeli, slabši od tistega, v katerem je živela prejšnja generacija.

Fenomen tega, da se nam zdi, da gredo stvari na slabše, se pojavlja v vseh kulturah. Zlata doba, že od nekdaj menijo ljudje, je vedno zakopana nekje v preteklosti. V malce presladkem filmu Woodyja Allena Polnoč v Parizu se glavni junak vrača v čas, ko so po pariških kavarnah kraljevali Picasso, Hemingway, Breton in njihove muze, ter presenečen ugotovi, da oni sanjajo in si želijo živeti v še starejšem Parizu, v tistem, po katerem so se sprehajali Hugo, Dumas, Flaubert... Noben čas torej ni pravi. Morda pa je vedno ravno pravočasen. Kakorkoli, edini je, ki ga imamo. Težko je, menijo znanstveniki, najti razlago za ta globalni historični pesimizem.

Laže je razložiti podoben pojav pri posameznikih. Saj poznate tiste ljudi, ki vedno govorijo samo o preteklosti – kako je bilo, ko so živeli v študentskem domu, kakšno glasbo so poslušali v adolescenci, kako dobri so bili na začetku svoje kariere, kako svobodni so bili, zabavni, talentirani... Dolgočasneži. Morda so takšni, ker hrepenijo po mladosti, mogoče so nezreli, nezadovoljni s sedanjim življenjem, imajo potlačene želje, krizo srednjih let ali pa, kakor je v nekem pogovoru dejala pametna filozofinja, gre morda za to, da so mnogi od teh nostalgikov nekoč mefistovsko prodali svoje želje za varnost, za dobro plačane in nekreativne službe, za povprečje, za preračunljivost, večno prilizovanje svojim nadrejenim. In zdaj so prazni in pusti. Mediokritete. Zamrznjeni so v preteklosti, kot nagačene živali v kakšni lovski sobi. Takšni ljudje ne sanjajo o ničemer več, razen o svoji preteklosti.

Najboljši intelektualno-znanstveni salon, ki ga boste našli na internetu, je spletna stran Edge. Na njej različnim znanstvenikom, modrecem in intelektualcem zastavljajo zanimiva, a vsakdanja vprašanja. Eno izmed njih je bilo: glede česa ste optimistični in zakaj? Odgovori so pestri in različni. Matematiki recimo upajo, da bodo v prihodnosti končno izumili način, kako mlade prepričati, da je lahko učenje matematike zabavno, psihiatri optimistično verjamejo, da bodo kmalu iznašli tabletko proti pesimizmu. Zgodovinarji trdijo, da ni razloga za črnogledost, saj nas preteklost uči, da so se vse pesimistične napovedi izkazale za napačne. Zdravniki verjamejo, da bodo odkrili zdravila za zdaj neozdravljive bolezni ter da bodo prihodnje generacije živele okoli sto dvajset let, strokovnjaki za vesolje pa menijo, da bodo otroci, ki so se pravkar rodili, nekoč že potovali po vesolju in odkrivali nove planete.

Vojn in nasilja je tako ali tako znatno manj kot v preteklosti, trdi kognitivni psiholog Steven Pinker, ki v svoji zadnji knjigi piše o zgodovini človeškega nasilja. Nasploh so odgovori teh silnih možganskih trustov res optimistični. Živimo v najboljših dnevih naše civilizacije, menijo. Moja edina žalost je, da živim danes, ker bo jutri še bolje, pravi eden od njih. Prihodnost bo prinesla tudi to, da bo varovanje narave način življenja, solidarnost med ljudi prav tako in možnosti za kreativnost bo vsak dan več.

Enega najlepših odgovorov je podal filozof, ki je najbolj optimističen glede človeških odnosov, prijateljstva na primer. Prijateljstvo ne umira, samo spreminja se, prilagaja se spremembam v svetu, piše. Ljudje samo odkrivajo nove in nove načine, kako se spoznati. In to je dobro. »Na prijatelje, ki jih poznam samo z družabnih omrežij, sem ravno tako navezan kot na tiste, ki jih poznam že leta.« Če verjamemo najbolj uspešnim znanstvenikom, je včasih res najlaže biti pesimist. Optimizem je bolj zapleten.

Sicer pa psihologi menijo, da je pozitivno mišljenje zelo pomembno za naše mentalno in fizično zdravje. Optimisti živijo dlje. Že možgani so narejeni tako, da povečajo naše možnosti za uspeh, in sicer tako, da nam pomagajo verjeti, da smo veliko bolj sposobni, kot smo v resnici.

Tudi nostalgija je nekakšna antidepresivna tableta, saj ljudem, ki so nezadovoljni v svoji sedanjosti, ki dvomijo vase in nimajo motivacije, zbistri spomine in jim dokazuje, da so nekoč le bili srečni in zadovoljni. In da naj aktivirajo svoje želje za prihodnost.

Veliko bolj kot nostalgija (čeprav ljubim film Tarkovskega s tem naslovom) se mi zdi vznemirljiva romantika, v vsej svoji naivnosti in staromodnosti. Saj poznate tiste trenutke, ko se zdi, da vse celice v našem telesu plešejo sentiš? V nasprotju z nostalgijo se romantika, ki neguje in goji naše želje, dogaja tukaj in zdaj, povsod v nas, ne le v mislih, in je za vedno najlepši in najboljši izganjalec pesimizma. Kar si je za čase, ki prihajajo, dobro zapomniti.