O vojni proti terorizmu

V uredništvo satiričnega časopisa Charlie Hebdo so prišli zakrinkani moški in postrelili celotno redakcijo. Ves Pariz in velik del zahodnega sveta je šel na ulice, obsodil terorizem, se izrekel za svobodo govora. Je suis Charlie. Sem res?

Sem za svobodo izražanja, svobodo govora. Lepe besede, lep namen. A ko 'jaz sem Charlie' izjavljajo politični vrhovi, ki »slovijo« po svojem odnosu do sprejemanja drugačnosti in svobode govora, me postane nekako sram.
Satira naj bi tradicionalno smešila tiste, ki so na oblasti, ki so zavarovani, ki imajo večje privilegije kot večina. V primeru, da smeši muslimane, je morda zgrešila svoj namen. Muslimani so največje žrtve teorizma, še bolj stigmatizirani, še bolj ožigosani, demonizirani kot prej.

Človek je skozi zgodovino vsakič izbral religijo, ki se je v tistem trenutku zdela nevarna vladajočim strukturam, ki »ni bila prava«. Za Grke so bili barbari Perzijci, za Rimljane kristjani. Zgodovina je samo niz uperjanja prsta v 'sovražnega drugega', ki nas ogroža in ga je treba iztrebiti, še prej pa uprizoriti spektakel. Mučenja in poboji kristjanov, ki so v rimskih arenah umirali kot mučeniki. Poboj katarov na jugu Francije. Križarji na bojnem pohodu, ki so v imenu boga ljubezni sekali glave muslimanov in judov. Iztrebljanje judov in mavrov v Andaluziji, tik preden je Kolumb iz Seville odplul v novi svet. Pariški pokol protestantov na Šentjernejsko noč. In morda smo že pozabili, da je Martin Luther leta 1543 v Wittenbergu izpisal antisemitsko tezo »Von den Jüden und iren Lügen«, v kateri poziva, da bi morali požgati njihove sinagoge in šole, uničiti njihove molitvenike ... (ne bi več naprej, ker je precej strašno); podobno strašno kot so katoliški duhovniki v Srednji Ameriki v svojih pronicljivih opažanjih pisali o manjvredni rasi in njihovi kulturi, Majih in Aztekih, ki so jih z zverinskim mučenjem, včasih celo brez, prignali do genocida. Da o severnoameriških indijanskih plemenih niti ne govorim, njihova imena obstajajo samo še kot spomin. In ni mi treba zdaj zaviti na Bližnji vzhod, na veliki pohod proti diktatorjem, proti teorizmu, proti skrajnežem ... Nekdo je tu začel. In bojim se, da niso bili 'oni'. Oni so bili vedno v manjšini. Vedno nemočni. In mi si drznemo sebe imenovati 'napredna civilizacija'. Morda neinteligentna, samo skrajno neinteligentna družba se iz lastne zgodovine ne nauči niti osnovnih mehanizmov.

Res je. Satiri je dovoljeno več. Satira je tu zato, da nam kaže ogledalo, v katero se nočemo pogledati, pa bi bilo dobro, da bi se.

Vsaka upodobitev boga ali preroka je zanje herezija. Za nas pač ne. Nimamo privilegija, da brezpogojno verjamemo. Imamo privilegij, da nismo zaslepljeni, bi lahko rekel kdo drug.

Jaz zavidam gorečo vero. In preziram tiste, ki so iz vere naredili mašino za množično ubijanje drugače mislečih. To niso muslimani. Kot to v času križarskih vojn niso bili katoličani. So tisti, odmaknjeni, vzvišeni, ki pritisnejo na prave vzvode, skrbno pripravljene vzvode, ki jih bodo pripeljali bliže cilju.

Naslovnica Charlie Hebdoja je v znamenju sprave. Z Mohamedom, ki joče. Tout est pardonne. Vse je oproščeno. Lepo sporočijo, nadnacionalno, nadreligijsko, nadideološko. Bog je tudi Charlie. Če je Bog, je Bog vse, kar je, je tudi Charlie. Tudi Ahmed, tudi brata Cherif in Said Kouachi, žrtvi sistema, orodja v rokah profesionalcev.

In vendar naslovnice večina muslimanov po svetu ni sprejela tako, kot bi si mi želeli, da bi jo.

Smo proti terorizmu in nasilju, a ne moremo prenašati žalitev zahodnega sveta, je rekel eden od muslimanov na protestih po izidu prve številke satiričnega časopisa po teorističnem napadu, ki je pošla v milijonu.

V našem koordinatnem sistemu vrednot so stvari jasne: smo za svobodo izražanja. Ne pa tudi v njihovem. Vprašanje je, ali jih moramo prisiliti, da sprejmejo naš sistem vrednot, ali jih moramo prisiliti, da sprejmejo naš humor? Ne govorim samo o muslimanih, ampak o vseh, ki se morda ne strinjajo z našim pogledom na svet. Vaši, naši, njihovi. Kako smo priročno slepi za lastno idelologijo.

Islam naj bo tretiran kot vsaka druga religija. Ko to slišim, se mi zdi prav. Ja, naj bo za vse enako. Pravila veljajo za vse. Lepo se sliši.

Katera so pravila, ki veljajo za vse, v svetu, kjer živimo, je zanimivo vprašanje. Če bi ista pravila veljala za vse, se ne bi zgodil 11. september. Se ne bi zgodilo marsikaj.

Satiriki pri Charlie Hebdoju so mislili, da delajo prav, da postavljajo ogledalo svetu s satiro in humorjem. Skrajnosti je treba amortizirati. S humorjem. Toda.

Herezija je bila tudi Kazantzakisova Zadnja Kristusova skušnjava, celo video Madonne za

je vzbudil ogorčenje Vatikana, a katolištvo je le starejša, utrujena religija, večina njenih pripadnikov ni pripravljenih umreti zaradi glasbenega spota Madonne.

Ne predstavljam si, kakšno je bilo življenje pisatelja Salmana Rushdija po fatvi po Satanskih stihih; verjel je, da dela prav, zato je žrtvoval svoje udobje, mirne misli, noči brez strahu. Jaz mu verjamem. Verjamem v umetnost. Tako kot verjamem satirikom pri Charlieju. Toda.

Zakaj sem spet pomislila na Guantanamo, zapor, v katerega smo delno lahko vstopili zaradi Winterbottomovega nagrajevanega filma

. Podobe me preganjajo še danes.

Vse religije naj bodo obravnavane enako. Lepo. Nič ni enako, ista pravila ne veljajo za vse, hipokrizija je v nebo vpijoča, ampak vsaj vse religije naj bodo obravnavane enako.

Res? Si res to želimo?

Tukaj je nekaj odlomkov iz pogovora dveh fantov, ki sta bila del znamenite Tiptonske trojke: Rasul Shafiq, Ahmed Rhuhela. Skupaj z Winterbottomovim filmom sta leta 2006 prišla tudi na ljubljanski Liffe. V dveh letih in pol sta v Guantanamu doživela najhujše oblike razčlovečenja, poniževanja, mučenja, pretepanja, tudi žaljenja njihove vere (»V Šebarganu so Koran metali v straniščne školjke«). Po čudežu sta prišla ven, ker so bili pritiski javnosti na britansko vlado premočni, da ne bi posredovala.

Rasul: »Vse je zdizajnirano tako, da te odreže od sveta in ti psihološko vzbudi strah. Na glavo ti poveznejo črno kapuco, da nič ne vidiš, na roke ti dajo posebne rokavice, da nič ne čutiš, da ne moreš nič otipati, zamašijo ti ušesa, da nič ne slišiš, popolnoma te izolirajo od sveta ... In potem te udarjajo − in ti ne veš, od kod prihaja, koliko jih je, ne moreš se premakniti. Gledaš, kako v sosednji celici brutalno pretepajo zapornika, z njegovim obrazom udarjajo ob tla. Nekateri zaporniki se poskušajo ubiti na najrazličnejše načine. In ti to gledaš. Ni ravno prijetna stvar, ko se tudi sam bojiš, da ne boš zdržal, da boš zblaznel.«

V teh dveh letih in pol, kar sta bila tam, naj bi se duševna bolezen razvila pri kakih tridesetih, štiridesetih zapornikih. Tam je bil oddelek Delta Block, kamor so zaprli vse tiste, ki se jim je zmešalo. Omenjala sta tudi taborišče Iguana, otroško taborišče blizu njihovega, v katerem so bili zaprti dečki, stari od osem do šestnajst let.

Ahmed: »Med njimi in nami ni bilo razlik. Ko prideš v Guantanamo, vsakogar čaka enak postopek. Osamitev, mesec dni popolne izolacije. Zasliševanja, pretepanja. Otroci so jokali in klicali mamo.«

Če je kateri od teh otrok preživel in po čudežu prišel iz zapora, kaj si torej misli o »nas« in o »našem humorju«? Kam bo šel, da bi po razčlovečenju postal nekdo? H komu se bo obrnil? K pridigarju, ki mu bo zacelil rane in mu obljubil maščevanje ali večnost? K novemu fanatiku?

Od tistega pogovora je minilo skoraj deset let, nočem vedeti, kaj se ta trenutek dogaja v temu podobnih zaporih, tako kot nočem vedeti, kaj se zdaj dogaja z vojakom Bradleyjem Mannigom (pravzaprav Chelsea; vmes je spremenil spol), ki je svojo prostost in duševno zdravje žrtvoval za to, da je na CD v ovitku albuma Lady Gaga posnel podatke, ki so Wikileaksu razkrili ene najpomembnejših podatkov iz ozadja vojne proti terorizmu. Takoj ko so ga zaprli, je bil podvržen podobnim zapornim metodam kot »sovražni bojevniki«, je povedal njegov odvetnik. Lahko si samo predstavljamo, kakšne metode so bile to.

Tudi to je vojna proti terorizmu.

Če je en delček človeštva ob tragediji terorističnih pobojev v Parizu dokazal, da zmoremo občutek solidarnosti, zakaj ne gremo na ulico vsi, muslimani, judje, katoličani, ateisti, budisti, gnostiki, vsi, ki si lahko rečemo ljudje, proti vsakršnem mučenju, proti nečloveškemu nasilju, ne le v zaporih. Me zanima, koliko nas v resnici je.