Od Stanke do sistema

Kapital je v času, ko se je imel koga bati, se pravi konkurenčnega socializma na vzhodu, del svojega dobička delil med druge.

Objavljeno
14. marec 2015 19.38
Gorazd Utenkar, Nedelo
Gorazd Utenkar, Nedelo
Številka 636.069, ki pomeni, koliko evrov je zdaj že nekdanja ministrica za šolstvo Stanka Setnikar Cankar ob nemajhni redni plači zaslužila s postransko, vendar s profesorsko službo povezano dejavnostjo, je grozljivo visoka. Če jo postavimo v pravi kontekst, torej ne ob bebljanje o tem, kako je vse zakonito in pošteno prigarano, ampak ob povprečno slovensko neto plačo – ta je konec leta 2014 znašala 1019 evrov – vidimo, da je profesorica Stanka Setnikar Cankar v enajstih letih dodatno dobila 624 povprečnih plač.

Povprečno plačana Stanka Novak bi za ta denar delala reci in piši 52 let. V dobrem desetletju je torej nekdanja ministrica, pred tem profesorica in nekaj časa tudi dekanja na upravni fakulteti, ob plači zaslužila veliko več, kot zasluži povprečno plačani zaposleni v Sloveniji v vsej delovni dobi. Pri tem je treba poudariti, da je ta denar dobila iz javnega sektorja, veliko večino kar od fakultete, na kateri je poučevala in jo vodila.

Njen kolega iz vlade in tudi iz akademske sfere, čeprav z druge fakultete iste univerze, finančni minister Dušan Mramor, je edino logično potezo, odstop ministrice, pospremil z mnenjem, da je to napačen signal. Za dobro mero je dodal še modrost, da se »moramo zavedati, da smo zdaj v tržni ekonomiji. V tržni ekonomiji pač poskušamo razviti največjo mogočo kakovost in jo ponuditi trgu. Nismo več v komunizmu.« Kako ne bi imel razumevanja za kolegico, saj je tudi sam v podobnem času in na podoben način zaslužil dodatnih dobrih 82.000 evrov oziroma 80 povprečnih plač. Torej je ob profesorski plači v enajstih letih dodatno zaslužil toliko, kot povprečni Dušan Novak v šestih letih in osmih mesecih.

Ko smo ravno pri Mramorju. Finančni minister je nedavno tega v maniri najbolj strastnih zategovalcev pasu bentil nad tem, da Slovenija stiska na vseh koncih in krajih in zato gotovo ne bo dovolila, da bi se Grčija izognila obveznostim in nadaljevala prakso domnevnega finančnega privilegiranja državljanov. Navadno kot špricer hladni računovodja Mramor je uporabljal besednjak, podoben izrazju nemškega kolega Wolfganga Schäubleja, starega moža v invalidskem vozičku, očitno zagrenjenega, ker ga je tja pred četrt stoletja posadila krogla norega atentatorja. Za nemškega finančnega ministra se sicer zdi, da v svojem finančnem sadizmu prav uživa, saj v povezavi z nadzorom Grčije namerno uporablja izraz trojka, ki so se mu vsi drugi odpovedali.

Ob razkritju velikanskih dodatnih zaslužkov nekaterih slovenskih akademikov, predvsem z upravnega in ekonomskega področja, se je začelo pojavljati mnenje mlajšega, predvsem prekarno zaposlenega akademskega osebja, da gre za generacijski spopad med zaščitenimi profesorji in izpostavljenimi raziskovalci in asistenti. Na prvi pogled se zdi, da je res tako. Vendar res le na prvi, površni pogled.

Prikazovanje in predvsem napihovanje generacijskega prepada med domnevno povsem varnimi redno zaposlenimi in trgu na milost in nemilost prepuščenimi zaposlenimi v drugih, nestalnih – če hočete prekarnih – delovnih razmerjih je eden od trikov kapitala, s katerim hoče zakriti edini pravi konflikt, med seboj in delom. Takšnih trikov je bilo v preteklosti že kar nekaj, očiten je predvsem umetno povzročeni konflikt med delavskim in srednjim slojem.

Kapital je v času, ko se je imel koga bati, se pravi konkurenčnega socializma na vzhodu, del svojega dobička v obliki države blaginje delil med druge. Na podlagi tega je nastal tako imenovani srednji sloj. Zaradi nekaj več denarja v žepu, kot so ga imeli navadni industrijski delavci, je ta sloj pod vplivom propagande kapitala, predvsem s pomočjo množičnih medijev, sprejel napačno mnenje, da so njegovi interesi bližji interesom lastnikov kapitala kot interesom delavcev. Umetni srednji sloj bi ukano lahko sprevidel že od thatcherizma in reaganizma – dveh pojavnih oblik neoliberalizma – naprej, vendar večinoma še ni ugotovil, da obstajata samo dva sloja. Tisti, ki imajo, in drugi, ki nimajo. In da so oni v drugem sloju.

Zavedanje se počasi rojeva zdaj, ko se je država blaginje poslovila. A težava je, da zaradi več kot treh desetletij dominance neoliberalizma ni več dovolj močnih sindikatov in dovolj močnih ter res levo usmerjenih političnih strank, ki bi lahko razmerja spremenili. Hitro rastoča solidarnostna in dobrodelna gibanja takšnega potenciala za spremembo pač ne premorejo. So pa dobra bergla za nadaljevanje sedanje titanikovske plovbe družbe, saj blažijo vsaj najhujše ekstreme v revščini, čeprav se pogosto vloge, ki jim jo je namenil in jo pogosto tudi financira kapital, dejansko ne zavedajo.

Težava torej niso akademiki z dodatnimi, nesprejemljivo visokimi dohodki in drugi mali pogoltneži, kakor so številni zdravniki, ki po službi v javnem zdravstvu napol fušarsko opravljajo svoj poklic še v zasebni praksi. Težava je sistem, saj takšno delovanje ne samo omogoča, ampak celo nagrajuje. In dokler nam to ne bo kristalno jasno, nas bo kapital, tvorec takšnega sistema, jahal naprej.