Tiskane izdaje
Zaradi pridružitveno-trgovinskega sporazuma z EU se je v Kijevu zgodil Majdan, demonstracije proti korumpirani oblasti. Sledil je ruski obračun z Ukrajino kot eden najbolj dramatičnih povojnih dogodkov v Evropi. Na Nizozemskem so ga na referendumu, na katerem je odločala le tretjina volilnega telesa, gladko zavrnili. Čeprav je imel le posvetovalni značaj, je vlado Marka Rutteja potisnil v kot.
Referendumsko odločitev ta sicer lahko prezre, a po drugi strani bi bilo takšno ravnanje darilo evroskeptikom in populistom vseh barv, ki sistem v EU pribijajo na križ, ker da je nedemokratičen in »protiljudski«. Strokovnjak za jugovzhod Evrope z graške univerze Florian Bieber meni, da na nizozemskem referendumu niso imeli glavne vloge položaj v Ukrajini, tamkajšnja pravna država ali korupcija, marveč želja evroskeptikov po sabotaži EU.
Takšne nizozemske usluge lahko navdušujejo predvsem vladarja iz Kremlja, ki s svojo propagandno mašinerijo še krepi nezaupanje Evropejcev v EU. Bieber opozarja, da je v čedalje več referendumskega odločanja v Uniji še ena past. Če bodo volivci v članicah pred prihodnjimi širitvami odšli na referendum, je velika verjetnost, da bodo ljudje glasovali proti. Tako bi lahko manjšina blokirala prihodnje članice.
Zadnje ravnanje Hrvaške je pokazalo, da se v balkanski regiji, ki je središče širitvene politike, položaj lahko še bolj zaplete. Zagreb se je odločil za kvaziblokado Srbije. Z ne najbolj prepričljivimi argumenti je zavrl postopek odpiranja ključnega pogajalskega poglavja o pravosodju. Razumevanja za ravnanje Hrvaške ni. V evropski komisiji so prepričani, da so hrvaški zadržki vsebinsko in pravno neutemeljeni. Toda: za odprtje poglavij je nujno soglasje vseh članic.
Hrvaška lahko nadaljuje blokado po mili volji. Njeni nasprotniki uporabljajo podobne argumente kot v času slovenske blokade Hrvaške. Zagreb bi moral zadržke odpraviti z dvostranskimi pogovori in ne bi smel zlorabljati članstva v Uniji. Hrvaške zahteve do Srbije so še manj povezane s samo vsebino pogajanj, kot je bilo vprašanje natančnega poteka meje. Ker Grčija že leta uspešno blokira Makedonijo z bizarnim argumentom o imenu države, je argument o vsebini na trhlih nogah.
Hrvaška nikoli ni imela ambicije, da bi bila najboljša učenka. Ob samem vstopu v Unijo se je zapletla v spor z Berlinom in Brusljem z razvpitim Lex Perković. Dolgo je trmoglavila, izgubila je veliko verodostojnosti, na koncu se je zakonu le odpovedala. Notranji razvoj na Hrvaškem v zadnjih mesecih (pritisk na medije, klerikalizem, zgodovinske teme ...), ki je nekakšna kombinacija politike Franja Tuđmana in nove poljske vlade, že tako povzroča mrščenje obrvi.
Kljub temu vzvodov za pritisk na Hrvaško ni veliko. Evropska komisija bi ji, teoretično, lahko zagrenila življenje na drugih področjih, na katerih Zagreb potrebuje pomoč bruseljskega uradništva. Verjetno bo več odvisno od najbolj vplivnih članic. Kljub pomanjkanju interesa za širitev evropska pot Srbije v kontekstu prizadevanj Rusije za notranjo destabilizacijo EU in uporabe mehke moči za širjenje vpliva nima le obrobne vloge.
