Oh, Evropa: Trojka brez trojke

Kolo se je zavrtelo hitro. Prve najave ukrepov vlade Aleksisa Ciprasa so upnice razumele kot izzivanje, saj so v nasprotju s sprejetimi zavezami. Nato je najbolj vpadljivi član Ciprasove vlade, finančni minister Janis Varufakis, kar pred televizijskimi kamerami odrekel gostoljubje uradnikom iz trojke, ki so v zadnjih letih prihajali v Atene, se zakopali v papirje in preverjali, ali Grčija izpolnjuje zaveze. Bili so nekakšen skrajno osovraženi simbol vsega, kar je državo prizadelo v zadnjih letih.

Seveda bo Cipras v prihodnjih tednih in mesecih moral še veliko časa preždeti z vodilnimi predstavniki institucij, ki sestavljajo trojko – ECB, evropsko komisijo, IMF. A želi si vsaj simbolno zmago nad trojko, kakršna je v Grčiji delovala doslej. To bo načeloma kar lahek zalogaj. Trojki so namreč v vsakem primeru šteti dnevi. IMF, ki je bil pred petimi leti vključen v reševanje dolžniške krize, ker je imel znanje in izkušnje s sanacijo zadolženih držav, se že tako nekaj let poslavlja od nje.

Tudi ECB, ki ne vodi le denarne politike, ampak je lani postala tudi centralni nadzornik bančnega sistema evrskih držav, se v trojki počuti nelagodno. Še več, generalni pravobranilec na sodišču EU Pedro Cruz Villalón je v postopku glede skladnosti nakupovanja državnih obveznic z evropsko pogodbo pripravil nezavezujoče mnenje, po katerem ECB ne bi smela nadzirati izvajanja rešilnih programov v članicah, katerih obveznice je kupila. »To je namig, da trojka, kakršno poznamo, nima svetle prihodnosti,« je mnenje komentiral predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker.

Ker se rešilni program za Grčijo izteče februarja in ker nova vlada očitno ne namerava zaprositi za njegovo podaljšanje, se utegne trojka samodejno posloviti od Peloponeza. Če bo sprejet nov rešilni program z nekaj olajšavami za Atene – tak je najverjetnejši scenarij –, sploh ne bi bilo presenetljivo, če njegovega izvajanja ne bi več nadzirala trojka, ampak posebno telo znotraj evropskih institucij. Že tako je ob Grčiji v rešilnem programu le še Ciper, zato vpeljava novega sistema ne bi bila zapletena. Še več, odprava trojke bi bila politično olajšanje za vse vpletene.

Če lahko rečemo, da je bila sanacija Portugalske in Irske (bančne težave Španije so imele posebno obravnavo) pogojno uspešna, je bila reševalna politika v Helenski republiki polomija, saj ni bilo preprečeno socialno opustošenje. V državi z institucionalnim neredom, razmahnjenim klientelizmom in disfunkcionalnim davčnim sistemom bo v nadaljevanju njenega reševanja pred bankrotom neizogibno delovanje v skladu z logiko: po trojki trojka.

Do vratu zadolžene države bodo v zameno za denar vedno morale sprejemati pogoje upnikov. Toda: prihodnji nadzor je lahko tako organizacijsko kot tudi vsebinsko drugačen od dosedanjega. Kljub velikemu trušču, ki je spremljal prvi teden Ciprasove vladavine, je sporočilo nedvoumno: enake politike se ne da več nadaljevati. Ne v Grčiji ne v Bruslju.